Junij 2016 | Prenovljeni Juárez

Besedilo: Sam Quinones
Fotografije: Dominic Bracco II


Ko se nad San Antoniem, nekdaj barakarskim naseljem, ki je postalo mestna soseska s hišami iz betonskih blokov, razdrapanimi ulicami in redkimi drevesi, znoči, se otroci v nestrpnem pričakovanju odpravijo proti skladišču, polnem pnevmatik. Hrup Ciudada Juáreza ne prodre do tja, tam je slišati le ječanje, tleskanje in topotanje – bum! – gibčnih mladih teles, ki udarjajo ob ponjavo. Improvizirani rokoborski ring, izdelan iz železja in žic, nabranih po smetiščih, je last Inésa Montenegra. Odprl ga je pred dvema letoma, ko mu je eden od sinov omenil, da otroci iz soseske potrebujejo kraj, kjer bi se lahko igrali.

Juarez
Par na sliki, otrpel v poslednjem objemu, in njegovega nerojenega otroka je ubil en sam strel. Na vrhuncu vala nasilja, ki je pogoltnil hitro rastoče mesto, je nasilne smrti umrlo deset ljudi na dan.

Rokoborski slog, imenovan lucha libre, pri katerem zamaskirani borci izvajajo vnaprej določene akrobatske figure, je v Mehiki izjemno priljubljen. Montenegrova čudaška arena je v hipu postala uspešnica. Tistega večera so v ringu nastopali štirje fantje, stari od 11 do 15 let. Vrvi, v katere so se poganjali, so jih kot velike frače izstreljevale na sredino ringa. Zadovoljno so poskakovali in vadili koreografijo s klasičnimi figurami, kot sta “tigrov skok”, pri katerem protagonist melodramatično skoči v ring, in “škarje”, kjer se požene z vrvi in noge ovije nasprotniku okoli vratu. Prizor bi bil še pred šestimi leti, ko sem nazadnje obiskal Juárez, največje mesto v mehiški zvezni državi Chihuahua, povsem nepredstavljiv. Otroška igra je takrat povsem izginila z ulic, saj so se mamilarski karteli v želji, da bi obvladovali to obmejno mesto, iz katerega vodi pot na donosni ameriški trg z mamili, med seboj spopadali za vsako ulico posebej. Opazoval sem mehiške vojake, ki so z oklepnimi vozili prihrumeli v mesto in skušali z jurišnimi puškami in strojnicami spet osvojiti vse te ulice. To je bil le eden od številnih poskusov, da bi ustavili krvavo nasilje, zaradi katerega je ves svet vedel, da je Juárez na slabem glasu. Med letoma 2008 in 2012 je mesto z 1,3 milijona prebivalcev v splošnem veljalo za najnevarnejši kraj na svetu. V letu, ko so bile razmere najhujše, se je število umorov povzpelo nad 3700. Kriminalci so nekaznovano ugrabljali in izsiljevali.

Četrtino avtomobilov, ukradenih v Mehiki, so ukradli v Juárezu. Več tisoč lokalov je zaprlo vrata. Zavladala je anarhija. Soseska San Antonio je bila med najhujšimi. Vsakemu od fantov, ki se zdaj ruvajo v rokoborskem ringu, so ubili ali zaprli kakega sorodnika. Danes v soseskah, ki jim pravijo colonias, deluje najmanj 11 ringov za rokoborbo v slogu lucha libre. V njih se zbirajo otroci. Nekoč prazne juáreške ulice so spet polne ljudi. Trgovine okoli stolnice, v katerih prodajajo oblačila in sadne lučke, so odlično obiskane. V mestu so odprli tudi otroški muzej. Delno je namenjen 14.000 otrokom, kolikor naj bi jih bilo po oceni direktorja muzeja osirotelo zaradi nasilja. Soseske so ustanovile svoje športne lige. Parki – med njimi celo nekateri novi – so ponovno postali kraji za druženje. “Ljudje se otresajo strahu,” pravi Montenegro.

Juarez
Denise Fuentes in Ulises Escobedo, ki z dojenčkom Erosom stojita na razgledni točki, sta oba trpela zaradi mamilarske vojne, ki je divjala v soseski spodaj. Zdaj bi si tam rada ustvarila dom.

Kaj se je zgodilo v Juárezu, da se Montenegru in drugim ni treba več skrivati in lahko spet živijo vsakdanje življenje? Mehika je vsaj v Juárezu pokazala politično voljo ter okrepila delovanje kazenskega pravosodja in začela vlagati v lokalne oblasti. S tem je v nekaterih protagonistih nenadejano zbudila pogum. Tako so uslužbenci organov pregona v državi, kjer so policisti pogosto skorumpirani, strnili vrste, lastniki lokalov so sklenili ostati in se boriti, ne pa bežati, vladni uradniki pa so se postavili po robu birokraciji in vpeljali korenite spremembe. LETA 1996, KO SEM BIL PRVIČ v Juárezu, je bilo mesto pomemben zobec v kolesju razvijajočega se svetovnega gospodarstva. Vanj so se zgrinjale trume rančarjev in kmetov in v brezcarinskih montažnih obratih, imenovanih maquiladoras, so sestavljali stereonaprave, televizorje in avtomobilske dele, namenjene za ameriški trg. Številni migranti so prvotno nameravali prečkati mejo in se ustaliti v teksaškem El Pasu, nato pa so spoznali, da jim tisto, česar jim je manjkalo doma – hišo, rabljen avto in redno delo – lahko dá tudi naglo rastoče juáreško gospodarstvo.

Tako je v mestu zraslo veliko družinskih podjetij. Montenegro, ki je v Juárez prišel v 70. letih minulega stoletja, ko je bil še deček, se je vključil v ta podjetniški razcvet. Zemljišče v mestu je kupil, ko je bil San Antonio še barakarsko naselje. Odprl je vulkanizersko delavnico, v kateri je danes rokoborska arena, nato pa še več delavnic. Juárez je rasel zelo neurejeno. Prihodki od davkov so podobno kot iz drugih mehiških mest romali v Ciudad de México, nazaj pa ni prišlo prav veliko. Policisti so bili prisiljeni varčevati z bencinom in kroglami. Osnovna infrastruktura – ceste, kanalizacija, odvodni kanali, parki – je propadala. “Ljudje se sploh niso zavedali, da potrebujemo nekatere stvari, saj smo se nezadržno širili,” je povedal pastor Alfonso Murguía, čigar cerkev je skoraj 30 let finančno podpirala centre za sirote in narkomane v Juárezu. “Ljudje so imeli denar in službe, mesto samo pa ni imelo od tega nobene koristi.” Ko je kmečki živelj postajal industrijska delovna sila, so se družinske vezi rahljale. Več tisoč otrok je odraščalo na ulici. Tolp je bilo na stotine. Nastal je juáreški kartel, ki je nadziral glavne poti za tihotapljenje mamil. Brezzakonje je postalo nekaj vsakdanjega. V mesto sem prišel pred dvema desetletjema pisat o prvi izmed pozneje številnih umorjenih mladih žensk, žrtev zločinov, ki se jih je prijelo ime “juáreški umori”. V tistih mračnih letih sem mesto obiskal dvanajstkrat.

Juarez

V tovarnah so delale večinoma ženske, ki so se priselile brez družin in so bile zaradi tega še posebej ranljive. Morilci so trupla pogosto odvrgli v puščavi, tam pa so se v vročini izsušila do anonimnosti. Ker morilci niso občutili nobenih posledic, so se umori kar vrstili. Ko se je leta 2008 v ZDA začela recesija, je Juárez izgubil 90.000 delovnih mest, to pa je pomenilo res veliko obupanih brezposelnih. Nekako v istem času je v mesto prišel sinalojski kartel in skušal od juáreškega prevzeti nadzor nad mamilarskimi potmi. Skupini sta začeli za surove medsebojne obračune uporabljati tolpe s tamkajšnjih ulic. Nasilje je za pet dolgih let povsem ohromilo mesto. Preden mi je Montenegro povedal zgodbo o Areni San Antonio, je najprej preštel družine iz svoje ulice, katerih člani so bili žrtve ugrabitev. “Pet jih je bilo,” je dejal navsezadnje, “z nami vred.” Ugrabitelji so mu odpeljali najmlajšega sina. Moral si je izposoditi denar za odkupnino. Ko je že skoraj odplačal posojilo, so mu sina ponovno ugrabili. Nato je več let s težavo odplačeval dolgove, približno 50.000 dolarjev. Prodal je nekaj vulkanizerskih delavnic in skoraj bankrotiral. Ker mu je zaradi nenehnega stresa počila žilica v očesu, je delno oslepel. “Prav nikomur ne privoščim ugrabitve,” je dejal.

OB VRNITVI V JUÁREZ sem najel taksista po imenu Jesús Amable, da me je popeljal po kakih šestih soseskah. Že to, da sva si lahko privoščila tak izlet, je bilo dokaz novega miru v mestu. Kljub temu pa številne trgovine, katerih lastniki so pobegnili, žalostno samevajo. V neki živahni cvetličarni mi je Claudia Saucido povedala, da je v preteklih letih posle vodila sama, mož pa je delal drugje, da sta sploh lahko plačevala stodolarsko cuoto (približno tedenski zaslužek v Juárezu), ki so jima jo naložili izsiljevalci. Amable je povedal, da je plačeval po 20 dolarjev na teden. Podobno se je godilo še devetim voznikom, ki delajo na istem postajališču taksijev. “Denar so prihajali pobirat 15-letni mulci v bleščečih novih avtomobilih,” je dodal.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.