November 2016 | Rdeči planet

Besedilo: Joel Achenbach
Fotografije: Phillip Toledano, Robert Clark, Max Aguilera- Hellweg in Mark Thiessen

Elon Musk bi rad na Mars. Musk je zaslovel z izjavo, da bi rad umrl na Marsu. A ne tako, da bi se raztreščil ob neuspelem pristanku. Tehnologijo, ki naj bi preprečila takšno nesrečo, so uspešno preskusili decembra lani, ko se je raketa Falcon 9, ki jo je zgradilo Muskovo podjetje SpaceX, dvignila z izstrelišča Cape Canaveral na Floridi in v orbito ponesla 11 komunikacijskih satelitov. Po nekaj minutah poleta se je prva stopnja ločila od preostalega dela rakete tako kot že tisočkrat doslej ob izstrelitvah vse od začetkov vesoljske dobe. Med padanjem skozi ozračje nazaj proti tlom so te rakete zgorevale, posamezni večji kosi pa so popadali v ocean. A tokrat ni bilo tako.

Rdeči planet Kliknite na sliko za povečavo.

Ta potisna raketa ni bila izgubljena. Namesto da bi kot kamen padla na Zemljo, se je zravnala, motorji so se ponovno vžgali in začelo se je nadzorovano padanje oziroma pristajanje na najbližji pristajalni ploščadi. S tal je bilo videti, kot če bi posnetek izstrelitve zavrteli nazaj. V nadzornem središču za izstrelitve na rtu na Floridi in v nadzornem središču misije v Hawthornu v Kaliforniji je na stotine mladih inženirjev na zaslonih nepremično spremljalo polet. Musk, ki je bil na Floridi, je stekel ven, da bi dogajanje spremljal v živo. Le nekaj sekund pozneje se je zaslišal zlovešč glasen pok. Še nikomur doslej ni uspelo, da bi zagotovil mehek pristanek odpadle potisne rakete na Zemlji; tudi prvih nekaj poskusov podjetja SpaceX je bilo neuspešnih in rakete so eksplodirale. A tokrat je počilo le ob preboju zvočnega zidu, ko se je raketa hitro spuščala skozi ozračje. Pok je dosegel Muskova ušesa ravno v trenutku, ko je v daljavi pristala – nežno, varno in končno uspešno. Inženirji pred zasloni so skakali in vriskali od veselja. Podjetje SpaceX je s tem doseglo mejnik pri uresničevanju želja po raketi za večkratno uporabo. Musk poudarja, da bi lahko ta tehnologija znižala stroške izstrelitev za kar 99 % in tako podjetju prinesla pomembno poslovno prednost pri izstrelitvah umetnih satelitov in pri oskrbovanju Mednarodne vesoljske postaje. A prevozništvo nikoli ni bilo njegov glavni cilj.

Rdeči planet Kliknite na sliko za povečavo.

Prvi mehki pristanek potisne rakete je bil, kot je poudaril tisti večer po izstrelitvi na telekonferenci, “ključni korak na poti do cilja – da na Marsu zgradimo mesto”. Elon Musk torej ne bi samo pristal na Marsu, podobno kot so astronavti odprav Apollo pristajali na Luni. Ne, na Marsu bi rad zasnoval novo civilizacijo, še preden se človeštvo samo uniči na Zemlji. V Muskovi asketsko opremljeni pisarni na eni od sten visita dve sliki tega planeta: na prvi je današnji rdeči planet, na drugi pa bodoči modri Mars, ki so ga bioinženirji “pozemljili” z morji in rekami. Musk si zamišlja kolonizacijo s floto medplanetarnih Mayflowerjev. Na vsakem od plovil naj bi bilo na stotine kolonizatorjev, kot na prvih plovbah čez Atlantik, s to razliko, da bodo številni od teh novodobnih romarjev morali plačati 500.000 dolarjev ali več za vozovnico na vesoljski ladji. Podjetju SpaceX, ki je bilo ustanovljeno leta 2002, doslej še ni uspelo v vesolje ponesti niti enega samega človeka. Vsi upajo, da se bo to zgodilo prihodnje leto, ko naj bi z raketo Falcon 9 na vesoljsko postajo prepeljali nekaj ameriških astronavtov.

Doslej so zgradili že tudi močnejšo raketo, imenovano Falcon Heavy, a niti ta nima dovolj potiska za polet človeške posadke na Mars. Musk je podrobnejše načrte v zvezi z Marsom razkril v težko pričakovanem govoru konec septembra (le nekaj tednov po tem, ko je na izstrelitveni ploščadi eksplodirala še ena od SpaceXovih raket). Vendar ni napovedal, da se bo SpaceX lotil razvijanja ali testiranja drugih tehnologij, nujno potrebnih za preživetje ljudi na dolgi poti do Marsa in na planetu samem. Kakorkoli že, Musk je sporočil, da bo SpaceX plovilo s človeško posadko proti Marsu izstrelil leta 2024. Na njem pa naj bi pristalo (uspešno, upa) leta 2025. “Prve ljudi na Marsu čaka večna slava,” pravi. “A v širšem zgodovinskem okviru je pomembno le, ali smo sposobni tja prepeljati več ljudi, na desettisoče ali celo na stotisoče, in na milijone ton tovora.” Zato je tako prepričan, da so ponovno uporabljive rakete zelo pomembne. Tudi Nasa, ki je leta 1969 uspešno poslala človeka na Luno in še pred tem začela Mars raziskovati z robotskimi plovili, misli tja poslati astronavte.

Rdeči planet Kliknite na sliko za povečavo.

Toda ne pred letom 2030 in še takrat le v orbito okoli rdečega planeta. Varni pristanek številnejše posadke na površju, pravijo pri Nasi, je “cilj, ki je šele na obzorju” in naj bi ga dosegli šele proti koncu 30. let 21. stoletja. Nasa ne govori o marsovskih mestih. Vsi pa se strinjajo glede nečesa: če hoče človeštvo prodreti globlje v vesolje, je Mars prvi veliki in pomembni cilj. A o tem, kdaj in kako je to dosegljivo, so očitno različnega mnenja. Legendarni Nasin astronavt John Grunsfeld, ki je trikrat popravljal vesoljski teleskop Hubble in se je lani spomladi upokojil, se spominja, da je bil leta 1992 v razredu astronavtov, ki so jim rekli, da bodo nekega dne šli na Mars. Letos je Nasa – delno tudi zaradi knjižne uspešnice in filma Marsovec (The Martian) – prejela 18.300 prošenj za vpis v naslednji razred astronavtov, v katerem je prostora le za 14 kandidatov. Grunsfeld si seveda želi, da bi ljudje šli na Mars, toda še vedno neomajno vztraja pri nasvetu, ki ga je pred leti dal Nasinemu uslužbencu in kolegu astronavtu Charlesu Boldnu. Klepetala sta o uvodnem govoru novincem. “Ne obljubljaj jim, da bodo šli na Mars, ker nimajo nobene možnosti,” mu je dejal Grunsfeld. “Ko bo to zares mogoče, bodo stari 60 ali celo 70 let.”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.