November 2016 | Krhki mir

Besedilo: Robert Draper
Fotografije: Ami Vitale

Fotografija, ki jo v rokah drži mlada ženska, ni dosti večja od poštne znamke. A je vseeno edina fotografija njenega moža, ki jo je našla v hiši staršev. Ti pred leti niso odobravali njene poroke, saj je bil on samo ribič iz obalnega mesta Mannar, njena družina pa je že več rodov živela v Jaffni, prestolnici šrilanške Severne province. A kot je razbrati s fotografije, je mož, tako kot ona tamilskega rodu, vase prepričan in veder moški. Ženska strmi v drobno podobo človeka, ki je izginil pred desetletjem. Ko se potopi v spomine, se ji mahagonijeve oči zalesketajo. Zaljubila sta se v begunskem taborišču na jugu Indije leta 1999, ko ji je bilo 17 let.

Sri Lanka
Oba sta zbežala pred brezobzirno in uničevalno državljansko vojno na Šrilanki, v kateri se je vojska, kjer so imeli glavno besedo Singalci, spopadala s tamilskimi uporniki. Skupaj z družino je bežala iz Jaffne in pri tem preskakovala trupla sosedov, izpod neba pa so letele bombe, ki jih je odmetavala vojska. On je zbežal iz Mannarja, potem ko je na lastne oči videl, kako je neki častnik pri njih doma ustrelil njegovo najmlajšo sestro. Poročila sta se, čeprav mati njune zveze ni odobravala. Ko sta se leta 2002 vrnila v Mannar, se je lahko s čolnom in mrežami spet odpravil na morje. Rodila sta se jima deček in nato še deklica. Ker je bil zaslužek od ribarjenja boren, je tamilskim upornikom prodajal kanistre bencina. To so počeli številni tamilski moški v Mannarju in se ji niti ni zdelo nevarno. In ko ji je rekel: “Če bi se mi kdaj kaj zgodilo, me nikar ne išči, ampak se vrni k materi,” se za te besede sploh ni zmenila, vse do 27. decembra 2006, ko je sedel na motor in se ni vrnil ne tistega večera ne v dneh, ki so sledili. Mimo njenih bosih nog cikcakasto steče petelin. Ribičeva žena se zdrami iz sanj, odloži fotografijo in se vrne h kuhinjskim opravilom skupaj z drugimi ženskami v razmajani, medlo osvetljeni hiši.

Družina se je zbrala v spomin na njeno mater, ki je pred mesecem dni nenadoma umrla za rakom na želodcu. Enemu od bratov ni uspelo priti. Živi v Parizu, brez papirjev in brez dela. Šrilanška vojska ga je v preteklosti mučila, zato si ne upa nazaj, saj bi ga lahko ugrabili na ulici, kot so že ribiča in več tisoč drugih tamilskih moških, brez opozorila, brez pojasnila, brez konkretnih dokazov, celo brez uradnega priznanja. Štiriintridesetletna ženska ima do pasu segajoče lase, spletene v kito, ki niha sem ter tja, ko gostom streže s tradicionalno vegetarijansko pojedino iz čičerke, jajčevcev, fižola in tapioke. Nekako ji uspeva, da je žalost ne zagrne. “Vem, da je mož živ,” pravi s preprosto neomajnostjo. Ta vera jo zaposluje bolj kot materina smrt in bolj kot dejstvo, da v kiosku ob cesti, kjer prodaja riž in telefonske kartice, ne zasluži tako rekoč nič. Ribičevi ženi – ki je zaradi svoje varnosti in varnosti družine želela ostati neimenovana – se zdi najpomembnejše prepričanje, da je mož še vedno prikriti ujetnik vojne, ki se je končala pred sedmimi leti.

Sri Lanka Kliknite na sliko za povečavo.

V takšnem zagatnem položaju je pravzaprav celotna Šrilanka, ki je po svoje ravno tako izginila – s svetovnega zemljevida. Otoška država je nekdaj veljala za obetavno južnoazijsko gonilno silo, a si je priložnost za mednarodno uveljavitev zapravila, ko se je ujela v krog nasilja, ki so ga zanetila dolgo tleča medetnična trenja. Zdaj, ko se je nova vlada zavezala, da bo v državi spet vzpostavila enotnost, se je priložnost ponudila še enkrat. Samantha Power, ameriška veleposlanica pri Združenih narodih, je aprila letos predsednika Maithripalo Siriseno pohvalila za “izjemen napredek”, ki ga je vlada dosegla v prizadevanjih za “trajen mir, odgovorno demokracijo, na novo vzpostavljen odnos z zunanjim svetom in izboljšane priložnosti za vse”. A najpomembnejša naloga vlade ni, da o svoji verodostojnosti prepriča Powerjevo oziroma druge mednarodne akterje. Na svojo stran mora pridobiti pripadnike tamilske manjšine, ki čutijo, da so kljub povojnemu napredku odrinjeni na rob, in so globoko zagrenjeni, saj se zdi, kot da je singalski večini malo mar za njihove stiske. Tukaj pa vstopi v zgodbo mlada ženska z drobceno ne more dokončno vrniti na svetovni zemljevid, dokler se v življenje tako ali drugače ne vrnejo moški, kakršen je njen mož.

Sri Lanka
Na dveh tretjinah poti, ki iz Jaffne poteka vzdolž zahodne obale otoka v obliki solze, stoji Kolombo, največje šrilanško mesto. Je lepo urejena in naglo razvijajoča se prestolnica, v kateri ni opaziti vidnih sledov vojne. Med približno 700.000 meščani je bolj ali manj enak delež singalskih budistov, tamilskih hindujcev in muslimanov, ki skupaj živijo in delajo večinoma v sožitju. Če človek obišče Šrilanko s kopico vprašanj o njeni prihodnosti, bo v Kolombu dobil nadvse pomirjujoče odgovore. Ko so 8. januarja 2015 zvečer Šrilančani presenetili svet, ko so na večinoma mirnih in poštenih volitvah odstranili režim samodržca Mahinde Rajapakse, je mesto ohranilo presenetljivo umirjen videz. Novi državni voditelji si od tistega velikega dne na vso moč prizadevajo pokazati svetu, da lahko Šrilanka ravna kot sodobna demokracija. Sirisenova vlada je začela preoblikovati skorumpirano pravosodje, lastniniti prenapihnjene vladne agencije in se spoprijemati z orjaškim dolgom, ki je posledica dvomljivih gradbenih pogodb, podpisanih s kitajskimi podjetji. “Nismo več tisti, ki so vam včasih marsikaj natvezli, nato pa čez tri dni vse skupaj pozabili,” je dejal Harsha de Silva, namestnik zunanjega ministra. “Radi bi dokazali svetu, da smo drugačni – da bomo vse, kar smo obljubili, tudi naredili.” Čisto mogoče je, da obiskovalec prileti v Kolombo, se naužije cele vrste turističnih biserov v državi – starodavnih templjev v Dambulli in Polonnaruwi, slonov in leopardov v številnih naravnih parkih, razkošnih nasadov čajevca, deskarskega raja v Arugamskem zalivu – nato pa čez teden ali dva odpotuje, ne da bi sploh opazil, da je bila Šrilanka kar 26 let prizorišče srhljivega medetničnega prelivanja krvi. Zemljepisne danosti pač odvračajo obiskovalca od tega, da bi opazil trajne posledice. Kolombo stoji na jugu, kjer prevladujejo Singalci, ki so zvečine budisti in sestavljajo okoli 75 odstotkov prebivalstva države.

Tudi skoraj vse glavne znamenitosti so osredotočene na jugu. Severna provinca je v nasprotju s tem na pogled nezanimivo, večinoma ravno in pusto prostranstvo kmetijskih zemljišč. Je tudi domovina šrilanških Tamilcev, ki so pretežno hindujci in sestavljajo približno 11 odstotkov prebivalstva. Na severu in vzhodu so imeli militantni Osvobodilni tigri tamilskega Eelama (Eelam je tamilsko ime za Šrilanko) svojo de facto državo, dokler jih niso nazadnje zatrli. Nekdanja bojišča na severu so danes posejana z visokimi spomeniki, ki slavijo poraz “teroristov”. A če ne bi bilo teh novih kičastih znamenj, bi se na sever odpravil komaj kak turist – s Šrilančani, ki živijo na drugih delih otoka, vred. Kakor je z nemalo grenkobe ugotovil neki tamilski bančnik, “prihajajo samo zato, da si ogledajo zmago”.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.