December 2016 | Putinova generacija

Besedilo: Julia Ioffe
Fotografije: Gerd Ludwig

Ko se dobiva v hotelu pri železniški postaji, ne ve natanko, kam bi me odpeljal, zato se nekoliko sprehodiva po prašnih ulicah poletnega Nižnega Tagila, hirajočega industrijskega mesta na vzhodni strani Urala. Saša Makarevič je 24-letni betoner. Svetle lase ima spete v čop, ki mu pada po hrbtu, na brezrokavniku iz jeansa pa ima prišito ameriško konfederacijsko zastavo. “Mislil sem, da pomeni samo neodvisnost,” pojasni, ko ga povprašam po njej. Pot naju vodi mimo manjšega kockastega enonadstropnega poslopja, poslikanega z rdečimi sovjetskimi zvezdami in oranžno-črnim trakom svetega Jurija, s katerega visijo carske in sovjetske vojaške medalje skupaj z ruskimi. “Lahko bi šla sem,” skomigne z rameni. “Ampak notri mrgoli tistih, ki so preživeli devetdeseta.” Tudi Saša je preživel 90. leta. Decembra 1991, le nekaj mesecev pred njegovim rojstvom, so s Kremlja sneli sovjetsko zastavo in namesto nje izobesili rusko trobojnico. S tem se je začelo desetletje, ki v sodobni ruski duši še danes odzvanja kot neprijeten spomin. Pričakovanja Rusov, da bodo zaživeli kot bogati zahodni vrstniki, so se namreč umaknila boleči resničnosti: če bi hoteli plansko gospodarstvo spremeniti v tržno oziroma iz družbe, ki je več stoletij živela v absolutizmu in totalitarizmu,ustvariti demokracijo, bi bilo treba pošteno garati. Sama teh devetdesetih nisem občutila na lastni koži. Z družino smo namreč leta 1990 odšli iz Moskve. Ko sem se leta 2002 prvič vrnila, je bila doba predsednika Vladimirja Putina, pravi obliž na rane nemirnih devetdesetih, že v polnem razmahu. Odtlej sem še kar nekajkrat prišla v Rusijo in v tej državi tudi več let živela kot poročevalka. Večino Rusov, ki jih poznam, je bolj ali manj izoblikoval 74 let trajajoči sovjetski eksperiment. Pripadniki moje generacije globoko in intimno doživljamo usodo in tragedijo svojih družin na ozadju večje tragedije sovjetske zgodovine.

Putinova generacija

Generacija, ki prihaja zdaj, pa pozna samo Rusijo, ki so jo najprej pretresla devetdeseta, odtlej pa ji s trdo roko vlada Putin. Letos, ko mineva 25 let od zloma Sovjetske zveze, sem se zopet vrnila, da bi se srečala s temi mladimi, med katere sodi tudi Saša. Kdo so? Kaj si želijo od življenja? Kaj si želijo za Rusijo? V baru brez oken, obloženem z linolejem in opaženim z umetnim lesom, s Sašo dobiva lahko pivo v plastičnih kozarcih in si poiščeva stola med krepko tetoviranimi moškimi zardelih obrazov v trenirkah in sandalih. Iz telefonov jim hrešči predirljiv ruski pop. Kot pravi Saša, je Nižni Tagil “mesto tovarn in taborišč”. Nekoč je slovelo po tem, da so v njem izdelovali sovjetske vagone in tanke, danes pa je znano po zaprtih tovarnah, brezposelnosti in Vladimirju Putinu. Ko je Putin leta 2011 napovedal, da namerava kandidirati za tretji predsedniški mandat, so v Moskvi in drugih večjih mestih izbruhniliprotesti. Protestniki so bili zvečine mladi izobraženci iz urbanega srednjega razreda. Tisto zimo je neki tovarniški delavec iz Nižnega Tagila na državni televiziji zagotovil Putinu, da so on in “fantje” pripravljeni priti v Moskvo in premikastiti protestnike. Putin je sicer ugovarjal, a mesto danes velja za srce “Putinlanda”. Danes ima Nižni Tagil novega župana, ki ga je Putin poslal olepšat mesto, in neki krajevni magnat je tam celo postavil luksuzno kliniko, a življenje je še vedno težko. Saša se je izšolal za varilca in delal v neki tovarni, kjer je dobro zaslužil, dokler niso nizke cene nafte in sankcije, ki jih je uvedel Zahod po napadu na Ukrajino, potopile gospodarstva. Saša ni več dobival plače. Po enoletnem iskanju je naposled našel delo v dve uri oddaljeni Boeingovi tovarni. Zdaj zasluži 30.000 rubljev oziroma 450 dolarjev na mesec, kar je povprečna plača v teh krajih. Dobila sva se po dolgem delovnem dnevu, zato je utrujen in umazanih rok.

Putinova generacija Kliknite na sliko za povečavo.

V tem baru, polnem ljudi, ki so preživeli devetdeseta, se ne počuti preveč dobro, pa tudi varno ne. Mesto, kot ga opisuje, je nadvse konformistično. “Tukajšnji ljudje so zelo agresivni do vsakogar, ki ni povsem tak kot oni,” pravi. K tukajšnji delavski uniformi sodijo trenirka in na krtačo ostriženi lasje z redkim frufrujem na čelu. Saša omeni, da je med njegovimi vrstniki veliko otrok nekdanjih zapornikov. “Požvižgajo se na zakon,” pravi. “‘Pravi moški je pri vojakih ali v zaporu.’ To nam je govoril učitelj v šestem razredu.”Saša se je tako naučil pretepati s pestmi in z nožem. Nekoč se je z nekega pretepa vrnil domov ves pomazan s krvjo nasprotnika in, ko mi vse to pripoveduje, je čudno veder in dobre volje. V resnici si najbolj želi, da bi pobegnil v svetovljanski Sankt Peterburg in odprl bar. Že večkrat je bil tam in to je nedvomno kraj, kjer se najbolje počuti. A njegova punca se je pripravljena preseliti samo, če bo tam kupil stanovanje. Glede na njegovo in njeno plačo bo torej najverjetneje ostalo le pri sanjah. Mladi z mladostnimi sanjami, ki jih v realnosti Putinove Rusije ne bodo nikoli uresničili, so v Nižnem Tagilu nekaj vsakdanjega. Želijo si potovati, a imajo plačo v rubljih, vrednost te valute pa se je v gospodarski krizi prepolovila. Nekateri med njimi bi radi ustanovili svoje podjetje, a ne vedo, kako se izogniti nevarnim pastem lokalne korupcije. Zato krepko znižujejo svoja pričakovanja. Želijo si hišo ali stanovanje, avto in družino. Stvari, po katerih hrepenijo, so obenem tisto, česar mnogi med njimi niso imeli prav zato, ker so njihove družine preživele 90. leta.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.