December 2016 | Škocjanske jame

Besedilo: Borut Peric
Fotografije: Peter Gedei, Borut Lozej

Ko sem se prvič odpravljal v Hankejev kanal in naprej do Martelove dvorane, sem bil poln pričakovanj. Toliko sem pred tem že slišal o jami, predvsem o njenih izjemnih razsežnostih in norih poteh, da sem komaj brzdal neučakanost. “Se dobimo zjutraj ob osmih in gremo noter do konca, boš videl, kje so speljali pot,” me je povabil v nedrje te kraške lepotice Borut Lozej, jamar in vrhunski jamski fotograf, ki dela v Parku Škocjanske jame kot vodnik naravovarstvenik. Tisto, kar je sledilo, je bilo res nepozabno.

V prepadne stene vklesana pot, kakih 20 metrov nad deročo reko, približno 80 metrov pod stropom, se je ponekod nekoliko vzpela, kmalu spet spustila, venomer pa vztrajno sledila desnemu bregu ozkega, a izjemno visokega podzemnega rova. Tam, kjer je zmanjkalo skale pod nogami, se je spremenila v visečo pot na več kot sto let starih železnih klinih, na katerih so ležali težki, z vlago prepojeni hrastovi plohi. Takrat še zelo stari, trhli in ponekod prekriti z ilovico, vejami ali drugim plavjem, ki ga je očitno tako visoko nanosila poplavna voda.

Škocjanske jame Kliknite na sliko za povečavo.

Predvsem pa precej škrbasti, marsikateri je manjkal, tako da je razkorak od enega železnega klina do drugega meril krepko čez meter, globoko pod nami pa bučeča reka. Ozek kanal – na najožjem delu ne presega pet metrov širine, visok pa je skoraj 100 metrov – se je ob prelomnih conah razširil v večje dvorane, od katerih ima vsaka svoje ime. Od zadnjega ponora Reke v Veliki dolini si sledijo Rudolfova, Svetinova, Müllerjeva, Dvorana Planinskega društva, Putickova, Rinaldinijeva, Schadeloockova, že omenjena Martelova in tik pred Mrtvim jezerom še Marchessetijeva dvorana. “Kdo so bili ti ljudje?” sem se spraševal. Kdo je delal te poti in kako? Kolikšna je njihova skupna dolžina in koliko časa so potrebovali, da so jih izklesali v teh temačnih, vlažnih in od vhoda v jamo zelo oddaljenih prostorih? Kaj jih je gnalo? Vse preveč vprašanj mi je rojilo po glavi. Spoznal sem, da ne bo šlo drugače, kot da se poln vtisov s prvega obiska spravim prebirat literaturo o Škocjanskih jamah, ki je res ni malo. Prepričan sem, da je bila na svetu le malokatera jama tolikokrat deležna tako resnih znanstvenih študij in tudi poljudnih opisov. In kar je najbolj osupljivo:

“Ne glede na to, da jame raziskujejo že 150 let, je še vedno cel kup odprtih vprašanj, tako znanstvenih kot jamarskih,” je bil realen dr. Franci Gabrovšek, znanstveni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, ki kot predsednik strokovnega sveta Parka Škocjanske jame jamo zelo dobro pozna. Zato sem ga tudi povabil na pogovor. Za začetek sem iz literature izvedel, da je zgodba o raziskovanju podzemnega toka Reke v Škocjanskih jamah ključno prispevala k razvoju in razmahu speleologije, katere glavni cilj je raziskovanje jam. “Raziskave drugih jam so v tistem času (sredina, predvsem pa druga polovica 19. stoletja, op. a.) temeljile predvsem na posameznikih, ki so se kot pustolovci, z baklo v rokah, prvi sprehajali po bolj ali manj vodoravnih jamah ali se spuščali v plitva brezna, tukaj pa imamo opravka s prvimi sistematičnimi raziskavami,” navdušen nad smelostjo takratnih domačinov in tržaških jamarjev razglablja Franci.

Za tak pristop pri odkrivanju skrivnostnega podzemnega toka je bil ključen srečen splet okoliščin. Jama leži blizu Trsta, takrat pomembnega pristanišča avstro-ogrske monarhije. Mesto se je zaradi povečanega prometa in razvoja pristanišča, sploh pa po izgradnji južne železnice med Dunajem in Trstom, naglo razvijalo in vabilo v svoje nedrje vedno več ljudi iz bližnje in daljne okolice. V njem je takrat, recimo, živel mojster za vodnjake Jakob Svetina, z Dunaja je v Trst prišel delat geolog Anton Hanke, tu sta bila še brata Heinrich in Friedrich Müller, sicer doma s Saškega, pa Čeh Joseph Marinitsch in še številni drugi.

Škocjanske jame Kliknite na sliko za povečavo.

Prav omenjeni ljudje so po spletu okoliščin postali glavni protagonisti raziskovanja notranjih delov Škocjanskih jam, skupaj z domačini seveda. Razvoj Trsta in hitro večanje števila tamkajšnjih prebivalcev sta terjala svoj davek. Hitro so se pokazale težave z oskrbo meščanov s pitno vodo, zato so mestni veljaki sprožili številne akcije, vse z enim ciljem – najti nove vire pitne vode. V ta namen je leta 1839 prvi prodor v neznane globine Škocjanskih jam opravil prav prej omenjeni Jakob Svetina, a ni prišel daleč.

V članku iz tistega časa beremo, da mu je uspelo priti zgolj okoli 150 metrov v notranjost. Čez 12 let je skupaj z rudarskim inženirjem Ivanom Rudolfom in štirimi rudarji iz Idrije poskusil srečo Adolf Schmidl z Dunaja. Visoka voda jim je žal po nekaj poskusih odnesla tri čolne in raziskovalno opremo, s tem vred pa tudi voljo, da bi prečkali tri metre visoki šesti slap in nadaljevali pot v neznano. Leta 1873 se je zgodil prelomni dogodek, ko so v Trstu ustanovili Primorsko sekcijo Nemško-avstrijskega planinskega društva. Kmalu je prevzela poglavitno vlogo pri raziskavah v jami.




Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.