Marec 2017 | Modrost dreves

Besedilo: Cathy Newman
Fotografije: Diane Cook in Len Jenshel

Vsako drevo pripoveduje zgodbo, a nekatera drevesa so še posebej zgovorna, saj utelešajo spomin, vero ali žalost. Burijo nam domišljijo in se nenavadno, čudovito razraščajo v gozdu naših sanjarij in skritih strahov. V pravljicah in pripovedkah domujejo v njih duhovi, čarovnice in pred davnimi davnimi časi je med njimi živel zlobni volk.  Pa bele košute, ki odskočijo tik pred lovčevo puščico, in puščavnik, ki se prikaže ravno pravi čas, da vstopi v zgodbo in jo prižene vse do srečnega ali pa včasih tudi ne tako srečnega konca.

Modrost dreves
Vživljamo se v bogate prispodobe, ki se nam porajajo ob pogledu na drevesa; počutimo se kot list v vetru, kot kaplja na veji; pozno ali zgodaj se razcvetimo, obrodimo sad ali pa tudi ne … Mladostni sokovi nas burijo, zakoreninjeni smo v življenje, toda včasih zaradi dreves ne vidimo gozda. Drevesa nas navdihujejo, pa ne le jezikovno, hranijo tudi naše misli. V zgodovini človeškega navdiha jim nedvomno pripada častno mesto – denimo ograjeni jablani v sadovnjaku v Lincolnshiru v Angliji. S te je menda leta 1666 padlo jabolko in spodbudilo mladeniča Isaaca Newtona k razmišljanju: kako da jabolko vedno pade navpično na tla? Umetelni rokopis iz 18. stoletja, ki ga hranijo v arhivih Kraljevega društva v Londonu, popisuje, da se je Newton vrnil domov iz Cambridgea (univerzo so zaradi kuge zaprli) in postal sredi vrta ter se zatopil v premišljevanje.

Njegov prijatelj in biograf William Stukeley je zapisal: “Utrnila se mu je zamisel o težnosti … porodilo jo je jabolko, ki je padlo z drevesa, medtem ko je sedel tam in razmišljal.” To ni bilo prvo razodetje ob drevesu. Mar ni Buda dosegel razsvetljenja, ko je meditiral pod drevesom bodhi? Ob drevesih se zasanjamo. V številnih kulturah poznajo pripovedko o menihu, ki se je zatopil v poslušanje petja ptic v gozdu in se nenadoma zavedel, da je minilo na stotine let. Pripovedovalec v Proustovem romanu je pomočil piškot v čaj iz lipovega cvetja in se odpravil na “iskanje izgubljenega časa”. Drevesa so spomin narave, tudi na molekularni ravni. “V vsakem krogu rasti, ki se vsako leto pridruži prejšnjim letnicam, je nekaj zraka iz tistega leta, pretvorjenega v ogljik, tako da drevo res tvarno pomni številna leta iz življenja mesta,” je v radijskem intervjuju dejal Benjamin Swett, pisec dela New York, mesto dreves (New York City of Trees).

Modrost dreves
Ob nekaterih od teh spominov nas zaboli srce, kot ob pogledu na kostanj pred hišo na Prinsengrachtu 263 v Amsterdamu, v kateri se je mlada Ana Frank z družino skrivala pred nacisti. Skozi podstrešno okno, edino, ki ni bilo zatemnjeno, je opazovala, kako je drevo naznanjalo menjavo letnih časov, dokler niso 4. avgusta 1944 gestapovci nje in njenih odvlekli v taborišče. “Kako naj bi bil vedel, koliko je Ani pomenilo, da je videla košček sinjega neba … in kako pomemben je bil zanjo kostanj,” je dejal oče leta pozneje, ko je prebral hčerin dnevnik. Ana Frank je umrla v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen februarja 1945 zaradi tifusa. Stara je bila 15 let.

Drevo se je – oslabelo od bolezni – podrlo med hudim neurjem leta 2010. Nekateri spomini so obči, denimo tisti o nedolžnosti in izgubi nedolžnosti, ki jih uteleša neko drugo drevo – drevo spoznanja o dobrem in zlu iz rajskega vrta. Rodilo je jabolko spoznanja in kazen za to, ker je človek ugriznil vanj, je bila peklenska. Če torej rečemo, da človekova temna plat izvira izpod drevesa, bi morali reči tudi, da mu zelena senca dreves daje uteho, kot brest, obdan z nizkim granitnim zidcem v Oklahoma Cityju. Timothy McVeigh, nezadovoljen vojni veteran, je 19. aprila 1995 nastavil bombo pred osemnadstropno zvezno poslopje Alfreda P. Murraha v središču mesta in ga do tal razdejal, zgoreli so tudi avtomobili na parkirišču, življenje je izgubilo 168 ljudi.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.