December 2017 | Afriška tehnološka generacija

Besedilo: Robert Draper
Fotografije: Ciril Jazbec

Nekega dne leta 2004 se je v kenijski vasi Engineer (‘Inženir’) – tako so jo poimenovali, ker je imel nekoč neki Anglež v njej popravljalnico za stroje – primerilo, da je šel droben, kratkoviden deček mimo edine tamkajšnje fotokopirnice in zagledal nekaj, česar še nikoli ni videl: računalnik. Opazoval je lastnika, ko je pritiskal po tipkovnici. Približal se je in videl, kako iz tiskalnika lezejo listi papirja. Stal je ob brnečem stroju in kot uročen strmel v besede in številke, ki so nekako prihajale iz njega. Peter Kariuki, tedaj komajda najstnik, je spoznal svojo usodo. Starši, ki so pridelovali zelje in krompir zase, so si kmalu začeli beliti lase, ker je sine vse preveč časa prebil v fotokopirnici.

Takrat nihče v vasi ni imel dostopa do interneta, še elektriko so imeli le redki. Tehnološki razcvet je bil le oddaljen privid, govorice o nekakšnih mršavih otrocih z očali, ki si izmišljujejo hardver in ustvarjajo softver, nato pa že kmalu po 30. letu starosti obogatijo s svojimi zamislimi, Engineerja še niso dosegle. A Peter je bil kljub temu “pečen”. Zaradi odličnih ocen v osnovni šoli je bil sprejet na prestižno šolo Maseno (med tamkajšnjimi nekdanjimi učenci je tudi oče Baracka Obame). Od nekega učitelja je dobil ključe računalniškega laboratorija in tam je lahko cele noči programiral. Leta 2010 je tedaj 18-letni računalniški genij odšel v Kigali, glavno mesto Ruande. Tam je dobil službo, vzpostavil naj bi sistem avtomatske prodaje vozovnic za mestni avtobusni promet. Čeprav je veljal Kigali za eno najčistejših in najvarnejših mest v Afriki, je bil tamkajšnji prometni sistem obupno neučinkovit.

Afriška tehnološka generacija Podjetniki med skupnim delom v priljubljenem nairobijskem tehnološko-inovacijskem centru, imenovanem iHub. Izmenjujejo zamisli, se udeležujejo predavanj in sodelujejo v hekatonih oziroma programerskih maratonih, kjer se lahko pomerijo v reševanju zapletenih programerskih problemov. Mladi Afričani, ki obvladajo tehnologijo, se zgrinjajo v zametek kenijske Silicijeve doline, imenovane tudi Silicijeva savana.

Ker so bili avtobusi (pravzaprav navadni kombiji) nezanesljivi, prenatrpani in po polžje počasni, se je večina potnikov raje prevažala z motorji taksiji, a vozniki teh so sloveli po neprevidnosti. Pravzaprav vsepovsod v podsaharski Afriki prometne nesreče dohitevajo aids in malarijo kot najpogostejši vzrok smrti. Iz policijske statistike, ki jo je videl Kariuki, je bilo razvidno, da so v približno 80 odstotkih prometnih nesreč v Kigaliju udeleženi motoristi. S kanadskim sostanovalcem Barrettom Nashem s prevelikimi rdečimi očali, ki je prav tako sanjal o zagonskem podjetju, sta bila pretresena nad temi dejstvi.

Ko sta ob koncu delovnega dne ugasnila prenosnik, sta se sprehodila po rdeči četrti Kigalija. Ustavila sta se v lokalu na prostem in ob kozarcu piva Primus iskala odgovor na temeljno vprašanje: kako bi v Kigaliju vzpostavila Uberju podobno storitev motorjev taksijev, ki bi bila učinkovita, poceni in varna? Kariuki in Nash sta svoj koncept predstavila na videoposnetku, ki sta ga objavila na nekem spletnem mestu, namenjenem iskalcem zagonskih sredstev. Kmalu so se jima po elektronski pošti oglasili iz podjetniškega pospeševalnika, ki ga je ustanovil Sean O’Sullivan, ameriški vlagatelj tveganega kapitala, in jima ponudili trimesečno mentorstvo s plačanimi stroški v Corku na Irskem. Brž ko sta Kariuki in Nash ugotovila, da ne gre za potegavščino, sta pustila službo, ki sta jo opravljala čez dan. Ko je Kariuki svojo odločitev zaupal staršem, so se ti tolažili le s tem, da ima 22-letnik še veliko časa, da se pobere po prvem neuspehu.

Kariuki in Nash sta se spomladi leta 2015 vrnila v Kigali z dokončano programsko opremo za koncept, ki sta ga poimenovala SafeMotos. Ko sta lezla vsak na svoj motor taksi, so se na nebu zbirali grozeči oblaki. Sredi naliva sta predrzno drvela navkreber, takrat pa je voznik tovornjaka pred njima nenadoma zapeljal vzvratno. Kariuki je zletel z motorja. Odnesel jo je z zlomljeno kolensko pogačico, tremi izbitimi zobmi in iznakaženo ustnico. Kirurg, ki mu je šival ustnico, ga je vprašal, kje se je poškodoval, in Kariuki mu je povedal, da se je njegov voznik motorja zapletel v prometno nesrečo. “Takih imam na pretek,” je zavzdihnil zdravnik in ga do konca pokrpal. Kariuki je celo zmogel nasmeh. Tržna analiza za SafeMotos je bila s tem končana.

Afriška tehnološka generacija S posojilom, prejetim ob pomoči tehnologije, je Eunice Njoroge (desno), ki živi v Keniji, z 200 dolarji kupila prašiča in krmo zanj. Z aplikacijo FarmDrive na mobilnih telefonih, ki je namenjena kmetijskemu knjigovodstvu, je dokazala banki, da je kreditno sposobna. Peris Bosire, ena od ustanoviteljic podjetja FarmDrive, kaže Eunice Njoroge, kako najbolje izkoristiti aplikacijo. Eunice je posojilo že odplačala.

Danes je ruandsko zagonsko podjetje, v katero so sprva vložili 126.000 dolarjev, prvo in največje podjetje za posredovanje prevozov na motorju v Afriki. Sodeluje z več kot 400 licenciranimi in temeljito nadzorovanimi vozniki motorja taksija v Kigaliju. Letos utegnejo opraviti kar 800.000 voženj. Ocenjujejo, da bodo bruto prihodki za leto 2017 1,1 milijona dolarjev. “Sanjam o tem,” mi je Kariuki pred kratkim zaupal na terasi enega od sijajnih novih hotelov v mestu, “da bi Kigali spremenil v nedotakljivo utrdbo, iz nje pa bi se nato razširili še v deset drugih mest.” Kariuki, ki je kajpada ponos Engineerja, je samo eden v vrsti digitalnih podjetnikov, ki si želijo dodobra spremeniti življenje v podsaharski Afriki.

Nastopili so ravno v času, ko so mobilni telefoni na črni celini vsenavzoči in ko tja prihaja tudi internet visoke hitrosti, ki je bil še pred desetletjem na večjem delu celine redkost. V zadnjih nekaj letih so zahodni podjetniki vložili več deset milijonov dolarjev tveganega kapitala v države, kot so Kenija, Ruanda, Nigerija in Južnoafriška republika. Rezultat je generacija inovatorjev z doma razvitimi zamislimi, ki bi lahko podobno kot SafeMotos olajšale življenje Afričanom. Kljub številnim političnim in družbenoekonomskim težavam, ki zavirajo vsesplošni razvoj Afrike, pa omenjeno dogajanje ni presenetljivo. “Na svetu je samo ena celina, kjer se število prebivalcev veča hitreje kot na vseh drugih. Rast bo v prihodnje verjetno še hitrejša,” je prepričan Steve Mutabazi, glavni strateg ruandskega Sveta za razvoj. “Ko sem zavistno spremljal azijske države, se mi je posvetilo: če imate regijo v razvoju z zadostnim številom tistih, ki razvijajo določen ekosistem, bo to ustvarilo neverjeten zagon za naložbe v to regijo.” Mutabazi še dodaja, da je Afrika “prav zdaj na tej točki”.

Afriška tehnološka generacija Z naložbami v prihodnost Ruanda se je zavezala, da bo do leta 2020 vso šolajočo se mladino izobrazila na digitalnem področju, vsem državljanom omogočila dostop do interneta in zgradila na znanju temelječe gospodarstvo.

Ker je Afrika razmeroma pozno vstopila v digitalno gospodarstvo, ima določene konkurenčne prednosti. Uči se lahko iz preteklih uspehov in napak Silicijeve doline. Njeno prebivalstvo je mlajše od prebivalstva katerekoli druge celine. Njen trg je še nedotaknjen. Njena doslej praktično neizkoriščena delovna sila odpira številne možnosti obratom za sestavljanje elektronskih naprav. “Samo poglejte, kako Kitajska in Indija tekmujeta na trgu elektronike,” je dejal Bitange Ndemo, nekdanji kenijski stalni sekretar na Ministrstvu za informacije in komunikacije in zdajšnji profesor za podjetništvo na poslovni šoli Univerze v Nairobiju. “Indija je na dobri poti, da postane svetovni proizvodni center elektronskih izdelkov. In kako ji je to uspelo? Ker ima toliko mladih, ki nimajo kaj početi in so pripravljeni izdelovati stvari skoraj zastonj. Katera celina še lahko ponudi kaj takega? Afrika. Več si preberite v decembrski številki revije National Geographic Slovenija.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.