Januar 2018 | Znanost o dobrem in zlu

Besedilo: Yudhijit Bhattacherjee
Fotografije: Lynn Johnson

Ashley Aldridge je skozi kuhinjsko okno svojega mobilnega doma v Auburnu v ameriški zvezni državi Illinois dobro videla nekaj sto metrov oddaljeno križišče z železniško progo. Devetnajstletna mati je moškega v invalidskem vozičku zagledala ravno v trenutku, ko se je namenila pomiti posodo, potem ko je nahranila otroka, eno- in triletnika. Tisti dan jo je čakalo še veliko gospodinjskih opravil. Ko je bolje pogledala skozi okno, je opazila, da se je kolo invalidskega vozička zataknilo med tirnice. Moški je klical na pomoč, a brez uspeha – avtomobila in motorno kolo so peljali mimo, ne da bi se ustavili.

Ashley Aldridge je pohitela k sosedi in jo prosila, naj popazi na otroka. Tik za tem je zaslišala zvočni signal bližajočega se vlaka in zvok spuščajoče se zapornice, zato je bosih nog stekla čez gramozni nasip, po katerem tečejo tirnice. Ko je prispela do moškega, je bil vlak, ki je drvel proti njima s hitrostjo okoli 125 kilometrov na uro, oddaljen manj kot kilometer. Invalidskega vozička ni mogla premakniti, zato je moškega objela od zadaj in ga skušala dvigniti. Ker je bil vlak že nevarno blizu, je napela vse moči in moškega sunkovito potegnila k sebi.

Znanost o dobrem in zlu Kliknite na sliko za povečavo.

V tistem je skupaj z njim padla na varno, vlak pa je samo nekaj sekund pozneje raztreščil voziček; drobni koščki kovine in plastike so se razleteli vzdolž tirnic skoraj kilometer daleč. Ashley Aldridge je tistega septembrskega popoldneva leta 2015 rešila življenje popolnemu neznancu. Zaradi neomajne odločenosti, da bo ukrepala, čeprav se je pri tem znašla v smrtni nevarnosti, je drugačna od številnih drugih ljudi. Znanstveniki bi njeno junaško reševanje označili za dejanje skrajne nesebičnosti, saj je tvegala hude poškodbe, da bi pomagala tujcu. Ne preseneča, da veliko takih junakov – med njimi denimo Roi Klein, izraelski major, ki je skočil na mino, da bi rešil svoje može – opravlja poklice, pri katerih sodi ogrožanje lastnega zdravja zaradi varovanja drugih v opis delovnih nalog.

A preostali so čisto navadni možje in žene – kot denimo Rick Best, Taliesin Namkai-Meche in Micah Fletcher, ki so poskušali na vlaku v Portlandu v Oregonu zaščititi mladi ženski (ena je nosila hidžab) pred moškim, sovražno razpoloženim do muslimanov. Vse tri je zabodel, preživel je le Fletcher. Nasprotje takšnih plemenitih dejanj so človeška grozodejstva: umori, posilstva, ugrabitve, mučenje. Pomislite na pokol, ki ga je na festivalu country glasbe oktobra 2017 v Las Vegasu v Nevadi izpeljal 64-letni Stephen Craig Paddock.

Pristojni so po treh tednih objavili poročilo o posledicah – 58 mrtvih in 546 ranjenih. Ali na hladno brezobzirnost serijskega morilca Todda Kohlheppa, nepremičninskega posrednika iz Južne Karoline, ki je na svoja morilska dejanja namigoval v bizarnih spletnih ocenah različnih izdelkov, denimo zložljive lopate: “Vedno jo imejte v avtu, da bo pri roki, če boste morali zakopati truplo.” A ne glede na to, kako odklonska so ta grozodejstva, se vendarle pojavljajo dovolj pogosto, da nas opominjajo na neprijetno resnico: ljudje smo sposobni neizmerne krutosti.

Znanost o dobrem in zlu Kent Kiehl, nevroznanstvenik na Univerzi v Novi Mehiki, je v možganih psihopatov opazil izrazite anomalije. Preiskavo je opravil na več kot 4000 zapornikih, meril pa je dejavnost možganov in tudi velikost posameznih možganskih predelov. Pravi, da imajo psihopati okvare v medsebojno povezanih možganskih strukturah, ki so udeležene pri obdelavi čustev, odločanju, nadzoru nad vzgibi in postavljanju ciljev.

SKRAJNI ALTRUISTI IN PSIHOPATI poosebljajo naše najboljše in najslabše vzgibe. Na eni strani etičnega spektra so samožrtvovanje, velikodušnost in druge značajske lastnosti, ki jih prepoznavamo kot dobre; na drugi so sebičnost, nasilje in želja po uničevanju, kar vidimo kot zlo. A znanstveniki trdijo, da je v jedru obeh vedenjskih vzorcev naša evolucijska preteklost. Domnevajo, da se je pri ljudeh, podobno kot pri številnih drugih bitjih, razvila potreba po medsebojni pomoči, ker je bilo sodelovanje znotraj velikih družbenih skupin nujno za preživetje. Hkrati je bilo treba tekmovati za dobrine, zato je bila ključnega pomena tudi pripravljenost onesposobiti in morda ubiti nasprotnika. “Ljudje smo najdružabnejša bitja na svetu, smo pa tudi najnasilnejša bitja na svetu,” pravi Jean Decety, socialni nevrolog s Chicaške univerze.

“Imamo dva obraza, ker sta bila oba pomembna za preživetje.” O izvoru dobrega in zla ter o njunih pojavnih oblikah pri ljudeh se je v preteklih stoletjih veliko razpravljalo, predvsem s filozofskega in verskega vidika. V zadnjih nekaj desetletjih pa so raziskovalci precej napredovali v razumevanju znanstvenega ozadja dobrega in zla. Zdi se, da sta oba pojma povezana s ključno čustveno lastnostjo – empatijo, torej intrinzično sposobnostjo možganov, da izkusijo občutke drugega človeka. Zaradi empatije, pravijo znanstveniki, se v nas zgane sočutje, da pomagamo ljudem v stiski. Raziskave pripisujejo nasilno, psihopatsko in antisocialno vedenje pomanjkanju empatije, vzroki pa so morda v okvarjenih živčnih povezavah. Na podlagi novih spoznanj nastajajo programi za obravnavo in zdravljenje, usmerjeni v krepitev empatičnega odziva možganov.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.