Marec 2018 | Sinja frnikola od daleč

Besedilo: Nadia Drake
Fotografije: Martin Schoeller

Ljudje si večino zgodovine nismo mogli niti zamisliti pogleda na zemljo iz vesoljskih prostranstev. Močne gravitacijske in biološke vezi nam preprečujejo, da bi preprosto zapustili Zemljo, se dvignili nadnjo ali odpotovali proč. Za večino ljudi je Zemlja edino prebivališče.

Celo danes, po skoraj šestih desetletjih vesoljskih poletov, se je zelo malo ljudi dvignilo v orbito in videlo Sonce vzhajati izza ukrivljenega obzorja. Od leta 1961 je le 556 ljudi doživelo to redko izkušnjo. Še manj, le 24, jih je na potovanju videlo Zemljo, kako se krči in krči, dokler ni bila velika kot ročna ura. In le šest jih je bilo popolnoma samih za nam nevidno stranjo Lune, odrezanih od pogleda na naš planet, ko so v vesoljski kapsuli jadrali po neskončnem, z zvezdami gosto posejanem morju.

Sinja frnikola od daleč Kliknite na sliko za povečavo.

Vesoljska potovanja so za nas nekaj povsem nenaravnega. Konec koncev se je naš fiziološki ustroj razvijal tako, da bi bili uspešni na tem planetu, ne nad njim. Morda je prav to razlog, da je astronavtom tako težko opisati izkušnjo, ki jo doživijo, ko gledajo Zemljo iz vesolja. Italijanski vesoljski popotnik Luca Parmitano pravi, da še nimamo pravih besed, s katerimi bi stvarno opisali vesoljske polete. Osnovne celice pri sporazumevanju med ljudmi, besede, so žal pomensko omejene z našimi vsakdanjimi izkušnjami, ne glede na to, kateri jezik govorimo (Parmitano jih govori pet).

Do sredine 20. stoletja pač sploh ni bilo potrebe po izražanju občutkov, ki obhajajo človeka, ko gleda domači planet iz globin vesolja. “Danes vesoljski poleti še niso sestavni del našega miselnega sveta,” pravi. Pogled na Zemljo iz vesolja lahko spremeni človekov pogled na svet. Ameriška astronavtka Nicole Stott je dvakrat letela z vesoljskim plovilom Discovery in se vsakič vrnila z veliko željo, da bi naslikala ta veličastni pogled. Kanadski astronavt Chris Hadfield pravi, da je med kroženjem okoli Zemlje čutil trdnejšo vez z ljudmi na planetu kot kadarkoli prej. Kathy Sullivan, ki je leta 1984 postala prva Američanka, ki se je sprehodila po odprtem vesolju, se je na Zemljo vrnila s spoštovanja vrednim zavedanjem, kako krhek je naš ekosistem, zaradi katerega je planet tako čudovita oaza življenja.

“Med vsemi poleti v vesolje sta v meni rasla vzgib in želja … ne le da sama uživam v pogledih in slikah, ki so mi jih omogočili tisti trenutki,” razlaga, “ampak da to delim z drugimi ljudmi.” Ko se je ta Nasina astronavtka upokojila, je tri leta vodila Zvezni urad za oceane in ozračje (NOAA) in ob pomoči robotskih kamer na satelitih še naprej strastno opazovala Zemljo. Tudi če ne najdemo pravih besed, je dovolj ena sama slika Zemlje, posneta “od zgoraj”, da spremeni pogled milijonov ljudi.

Sinja frnikola od daleč Genadij Padalka
Narodni park Losji otok, Rusija

Ruski kozmonavt ima rekord v skupnem bivanju v vesolju. Med letoma 1998 in 2015 je “tam gori” preživel skupno 878 dni. Spoznal je pomen timskega dela in prijateljstva; oboje pride še posebej do izraza v smrtno nevarnih okoliščinah, v kakršnih potekajo vesoljski poleti. Zaveda se, da bo planet na dolgi rok preživel, četudi ga bo človeštvo močno spremenilo. Pa bo tudi naša vrsta preživela svoje sebično in nasilno ravnanje? “V orbiti delamo skupaj na zelo omejenem prostoru – Američani in Rusi, Kanadčani in Japonci. Vsi govorimo isti jezik. Med sabo se dobro razumemo. Zakaj tega ne znamo na Zemlji?”


Leta 1968 so člani posadke Apolla 8 postali prvi ljudje, ki so se oddaljili od Zemlje in obkrožili Luno. Na božični večer je astronavt William Anders posnel fotografijo, ki je danes zgodovinska: kipeč modro-beli svet, ki vzhaja nad sterilnim, s kraterji posutim Luninim površjem. Fotografija, ki jo zdaj imenujemo “Vzhajanje Zemlje”, je močno okrepila naše zavedanje o planetovi lepoti in krhkosti. “Letos mineva 50 let od nastanka fotografije, ki je pomagala ozavestiti nujnost okoljevarstvenega gibanja. Kaj moramo v prihodnosti spremeniti, da bomo dočakali njeno stoletnico?” se sprašuje ameriški astronavt Leland Melvin.

S skupino kolegov astronavtov razmišlja, kako bi uravnotežili okoljsko zdravje planeta in vse večje človekove potrebe. Projekt, ki temelji na izkušnjah vesoljskih popotnikov, naj bi pomagal drugim sprejeti bolj umirjen, trajnostni življenjski slog. Očitno je želja po varovanju planeta skupna vsem, ki so ga kdaj zapustili. Rus Genadij Padalka je v času, ko je bil kozmonavt, v vesolju vsega skupaj preživel več časa kot kdorkoli drug. Zaradi privlačnosti in vznemirljivosti vesoljskih poletov je pri tem delu vztrajal kar 28 let, a nekaj še močnejšega od težnosti ga je vleklo nazaj domov.

“Genetsko smo vezani na ta planet,” pravi. Kolikor vemo doslej, je Zemlja edinstvena v svoji zmožnosti ohranjanja življenja, kot ga poznamo. Prejšnja desetletja smo spoznali, da je naše Osončje le eno izmed množice podobnih v Rimski cesti, a zapletena povezanost geologije, ekologije in biologije je razlog, da je ta nenavadna kamnita krogla edina doslej znana, ki je ravno prava za nas, ljudi. In res lahko rečemo, da je doma najlepše.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.