Oktober 2018 | Zdrizasto lepe

Besedilo: Elizabeth Kolbert
Fotografije: David Liittschwager

Uhati klobučnjaki, na katere naletimo v plitvih zalivih po vsem svetu, so videti kot majhni, ne ravno prijazni duhovi. Imajo prosojne, z bledimi lovkami obrobljene klobuke. Ko se utripaje pomikajo skozi vodo, je skorajda videti, kakor da je tudi ta oživela. Kadar v Nacionalnem akvariju v Baltimoru obiskovalce pozovejo, naj se dotaknejo klobučnjakov, jih je sprva navadno strah. Ko jim zagotovijo, da jih ne bodo opekli, si zavihajo rokave in obotavljivo sežejo v vodo. “Zdrizasti so!” slišim vrisniti nekega dečka. “Hladni so!” vzklikne neka deklica. “Meni se zdijo prav očarljivi,” mi pove Jennie Janssen, pomočnica upravnika, ki v akvariju skrbi za meduze. Strašljive, zdrizaste, hladne, brez možganov, očarljive – meduze so vse to in še veliko več. Po telesni zgradbi so razmeroma preproste živali; niso le brez možganov, temveč tudi brez krvi in kosti, in imajo le najosnovnejša čutila. Pravzaprav sploh ne gre za eno samo skupino živali. Številna bitja, ki jih poimenujemo z izrazom meduza, si niso nič bolj v sorodu kot denimo morski konjički in konji. Ne le da zasedajo različne veje živalskega rodovnega drevesa, tudi živijo v različnih habitatih; nekaterim je ljubša bližina morske gladine, druge živijo v globinah, nekaj pa jih ima raje sladko vodo. Povezuje jih strategija, ki jim zagotavlja uspešno krmarjenje skozi življenje: imajo želatinasta telesa in ožigalke.

Zdrizasto lepe Kliknite na sliko za povečavo.

Osupljiva pestrost oblik, velikosti in vedenja meduz glede na njihovo raznoliko evolucijsko zgodovino ni prav nič presenetljiva. Kar zadeva razmnoževanje, so med najraznovrstnejšimi bitji na planetu. So razvojna oblika številnih ožigalkarjev, ki se razmnožuje spolno. Proizvajajo spolne celice, iz katerih nastane nespolna generacija polipov. Iz teh se pozneje z brstenjem na nespolen način razvijejo nove meduze. Brstenje polipov imenujemo strobilacija. Najosupljiveje od vsega pa je, da se nekatere meduze lahko razmnožujejo celo po smrti. Tako imenovana nesmrtna meduza je podobna drobnemu dlakavemu naprstniku. Živi v Sredozemskem morju in v vodah okrog Japonske.

Namesto da bi pripadnice te vrste poginile, lahko ustavijo proces staranja in preidejo v zgodnejšo razvojno fazo. V polipe preobraženi osebki znova preidejo v življenjski cikel meduze. To je približno tako, kot če bi se žaba preobrazila nazaj v paglavca ali metulj v bubo. Znanstveniki ta domala čudežni proces imenujejo transdiferenciacija. Meduze v pogovornem jeziku pravimo uhatim klobučnjakom in njihovim sorodnikom, med katere denimo spadajo rumene lasaste meduze in kompasni klobučnjaki. Uvrščamo jih v razred klobučnjakov (Scyphoza) in deblo ožigalkarjev (Cnidaria), v katero spadajo tudi koralnjaki. (Deblo je zelo obsežna sistematska enota – v deblo strunarjev denimo spadamo ljudje, ribe, plazilci, dvoživke in vse druge živali s hrbtenjačo, pa tudi planktonski plaščarji, kot so na primer salpe, ki so del želatinoznega planktona, a niso meduze).

V odrasli obliki so klobučnjaki videti kot narobe obrnjeni krožniki ali izbočena padala. Skozi vodo se poganjajo s krčenjem mišic klobuka, njihove lovke pa so opremljene z ožigalkami, iz katerih izstreljujejo bodičaste cevčice in z njimi harpunirajo plen. V usta ga spravijo z rabo migetalk na ustnih krpah. Nekatere vrste imajo na ustnih krpah ustne kanale.

Zdrizasto lepe Uhati klobučnjaki so v delu razvojnega cikla polipi, pritrjeni na skalnato morsko dno. Razmnožujejo se nespolno s strobilacijo, tj. z odcepljanjem klonov v obliki drobcenih meduzic. Kloni odplavajo in zrastejo v meduze z lovkami, te pa se pozneje med plavanjem spolno razmnožujejo in proizvajajo spermo in jajčeca. Iz oplojenih jajčec se razvijejo ličinke, ki se pritrdijo na morsko dno in spet postanejo polipi. Aurelia sp. Snežinki podoben klon ima v premeru 3 mm.

Na temeljni ravni identitete je obraz kot fotografija na potnem listu, ki jo kažemo preostalemu svetu. Pomeni pa tudi pot, po kateri nas skušajo drugi bolje spoznati in torej odkriti, kdo pravzaprav tiči za tisto fotografijo. “Zunanji videz je najbolj javni del jaza. Je naš vidni jaz, ki ga svet okoli nas sprejema kot odsev nevidnega, notranjega jaza,” je zapisala psihologinja Nancy Etcoff z Medicinske fakultete Harvardove univerze v knjigi Preživetje najlepših (Survival of the Prettiest). Ali so čustva, ki jih izražamo z obrazom, evolucijska prilagoditev ali naučeno socialno vedenje, je tema, o kateri se danes krešejo mnenja med družboslovci. Charles Darwin je leta 1872 trdil, da so izrazi na obrazu, s katerimi kažemo čustva, univerzalne prilagoditve. Proti koncu 60. let prejšnjega stoletja je psiholog Paul Ekman ugotovil, da je imel Darwin prav.

Človeška bitja iz različnih kultur prepoznavajo značilne obrazne izraze, povezane s temeljnimi čustvi, kot so jeza, gnus, strah, veselje, žalost in presenečenje. Še enkrat poglejte v ogledalo. Pomislite, kaj vse lahko naredite s tem obrazom. Poljubite človeka, ki ga imate radi, ugriznete v jabolko, zapojete in zavzdihnete. Vohate sveže pokošeno travo. Gledate svojega novorojenčka in se z licem dotaknete njegovega lica. Poleg tega, da obraz izraža čustva (oziroma jih ne izraža), pomaga tudi pri jezikovnem sporazumevanju. Med pogovorom se smejimo, vihamo nos, mežikamo, se kremžimo in ustvarjamo nešteto izrazov, čeprav se tega pogosto sploh ne zavedamo.

Zdaj pa si zamislite, kaj vse se dogaja pod tem neverjetnim obrazom. Človek ima 43 mimičnih mišic, s katerimi izraža čustva in si pomaga pri govorjenju. Na vsaki strani obraza ima štiri glavne mišice, ki premikajo čeljusti, in kompleksne jezične mišice, ki pomagajo pri požiranju in govorjenju. Obraz sestavljajo tudi plasti krvnih žil, senzorični in motorični živci, hrustanec, kosti in maščoba. Možganski živci nadzirajo motorične mišice in pošiljajo čutilne informacije v možgane, zato človek vidi, voha, okuša, sliši in zaznava občutke na koži. Še enkrat stopite pred ogledalo. Poglejte ta neverjetni obraz. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi ostali brez njega.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.