Oktober 2018 | Šaleška jezera

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Matej Vranič

Spomnim se svojega začudenja, ko sem pred skoraj desetletjem izvedel, da v bližini Velenja ni eno samo jezero, ampak tri. Takrat sva s fotografom Matejem Vraničem za revijo, ki jo prebirate, pripravljala članek o vodomcu. Povedal je, da so nekateri posnetki te pisane ptice nastali na kratkem potoku, ki povezuje dve jezeri. Že dolgo, že od 80. let, ko sem se ukvarjal z atletiko in sem nekajkrat nastopil na krosih, ki so potekali ob Velenjskem jezeru, sem vedel zanj. Da so tu v resnici tri jezera, pa se mi ni niti sanjalo.

Toda zanje še danes ve le malo ljudi. “Mini anketa”, ki sem jo napravil med prijatelji in znanci, je pokazala, da v javnosti niso ravno znana. Kar sem izvedel, bi lahko povzel z neodločno izrečenimi besedami: “Ja, se mi zdi, da sem že slišal/-a, da je tam jezero … A da so kar tri?” Slaba seznanjenost širše slovenske javnosti s Šaleškimi jezeri je verjetno povezana z njihovo “mladostjo”. Nastajati so začela šele pred dobrim stoletjem, potem ko se je začelo dno Šaleške doline zaradi izkopavanja lignita ugrezati, hitreje pa so se povečevala od 60. let prejšnjega stoletja. Voda iz potokov, ki se je nabirala v kotanje, je sčasoma dobila razsežnost jezer. A ta kakšnega posebnega navdušenja niso bila deležna, prav nasprotno – prebivalci nekaterih vasi so se morali zaradi njih za vedno izseliti. Voda jim je zalila domove, pod njo so izginjali travniki in polja, ki so jih obdelovali, ter gozdovi, kjer so drevesa sicer prej posekali.

“Iz Družmirja smo se izselili novembra 1981, čez dve leti pa smo hišo porušili. Mama tega do smrti ni prebolela,” pravi geograf dr. Emil Šterbenk, ki o Šaleških jezerih in Šaleški dolini nasploh ve toliko kot redko kdo. Njegova monografija Šaleška jezera (1999) je lepo berljiv preplet osebnega doživljanja okolja, v katerem je odraščal, in različnih dejstev – zgodovinskih, zemljepisnih, ekonomskih, demografskih, ekoloških … Družmirja, njegove rojstne vasi, ki je nekoč štela več kot 500 prebivalcev, danes ni več, v celoti je izginilo pod vodo.

Šaleška jezera Okolje, ki je bilo zaradi premogovnika, šoštanjske elektrarne, industrije, pa tudi neozaveščenosti ljudi nekoč do živali neprijazno, se je sčasoma spremenilo. Danes je Šaleška dolina domovanje številnih ptic.

Podobno kot so deloma ali v celoti izginila še nekatera druga naselja. A tudi tista, ki jih voda iz potokov, nekoč pritokov Pake, ni zalila, niso nujno na varnem. Tako imenovano ugrezninsko območje obsega že ugreznjeno površje, poleg tega pa še površje predvidenega pogrezanja. Pod dnom Šaleške doline je na globini od 200 do 520 metrov do 170 metrov debel sloj lignita, ki ga bodo za potrebe bližnje Termoelektrarne Šoštanj izkopavali še nekaj desetletij.

Ker je nad slojem lignita neprepustna plast ilovice in gline, voda ne prodre do območja odkopov, pač pa se nabira nad njim. Velenjski premogovnik, še zadnji delujoči v Sloveniji, je na Šaleško dolino vplival na različne načine, neposredno in posredno. Nad njim so, kot rečeno, nastala tri jezera, zaradi katerih se je videz pokrajine zelo spremenil – Škalsko, Velenjsko in Družmirsko, včasih imenovano tudi Šoštanjsko. Zaradi potreb po rudniških delavcih se je kmalu po drugi svetovni vojni, ko se je izkop premoga povečeval, začelo priseljevanje. Tu si je nov dom našlo veliko ljudi iz drugih delov Slovenije, pa tudi iz drugih republik takratne skupne države. Velenje, ki po vojni ni imelo niti 2000 prebivalcev, manj kot tedanje lokalno središče Šoštanj torej, se je začelo občutno povečevati.

Takrat je bila sprejeta republiška odločitev, da se v neposredni bližini premogovnika zgradi Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ). Njen prvi blok je začel delovati leta 1956, v naslednjih desetletjih pa se je še širila; zadnji blok, ki so ga začeli graditi kmalu po prelomu tisočletja, je danes tako razvpiti šesti blok. Sredi 70. let je bilo v TEŠ zaposlenih približno 700 ljudi (danes okoli 500), v premogovniku pa jih je bilo na začetku 80. let zaposlenih kar desetkrat več. Tudi Gorenje, današnji industrijski gigant, je posredno povezano s premogom – v njem so sprva našle zaposlitev predvsem žene rudarjev in delavcev v termoelektrarni. Ljudje so imeli svoje vsakdanje potrebe in tako so poleg stanovanjskih hiš in blokov zgradili še vrtce, šole, trgovine in različno novo infrastrukturo, razvile so se storitvene dejavnosti … Velenjski premogovnik je nekoč kmetijsko Šaleško dolino v zadnjem stoletju v vseh pogledih bistveno preoblikoval.

Šaleška jezera Kliknite na sliko za povečavo.

A vrnimo se k jezerom. “Tule smo se, ko smo bili otroci, včasih kopali, pa čeprav so nam starši to prepovedali,” Matej Vranič z nasmeškom pove ob pogledu na Velenjsko jezero. Ta podatek danes na nepoznavalca ne napravi kakšnega posebnega vtisa – tu so leta 2013 odprli Velenjsko plažo, ki je v vročih poletnih mesecih vse bolj priljubljena. Lani jo je po podatkih Zavoda za turizem Šaleške doline obiskalo več kakor 100.000 obiskovalcev, skoraj štirikrat toliko, kot ima Velenje prebivalcev. Na plaži oziroma jezeru so poleg kopalcev še veslači, jadralci z manjšimi jadrnicami, suparji in jadralci na deski, pa tudi ribiči, v njegovi neposredni ali bližnji okolici igrajo odbojko na mivki, mini golf, tenis in še kaj. V poletnih mesecih imajo na plaži knjižni kotiček, na okoliških poteh pa vse leto srečujete sprehajalce, rekreativne tekače in kolesarje.

Zamisel o Velenjskem jezeru kot turistično- rekreacijskem območju, ki ima korenine že v 50. letih minulega stoletja, se je tako uresničila. A še v 80. letih je bilo jezero zelo zelo drugačno – voda je bila tako alkalna, da v njej ni bilo nobenih živih organizmov, in tudi sicer zelo onesnažena. “Skakati v tako vodo najbrž res ni bilo najbolj pametno,” pravi Vranič. Velenjsko jezero je bilo onesnaženo s pepelom, ki je nastajal s sežiganjem lignita v šoštanjski elektrarni – do začetka 80. let so ga na jezerski breg in v samo jezero odložili do 800.000 ton na leto. Pomešanega z vodo so ga tja odplavljali po cevovodu. “Z elektrarniškim pepelom imam izkušnje še iz otroštva,” pove dr. Šterbenk z rahlim nasmeškom. “Mimo naše hiše v Družmirju je bila speljana ‘šlemlajtnga’, kot v narečju pravimo cevovodu za pepel. Stiki med cevmi niso vedno najbolje tesnili in iz njih se je začela včasih cediti ali brizgati pepelna brozga. Nekega jutra smo se zbudili s pravim blatnim jezerom pred domačo hišo. Odrasli so se seveda jezili, otroci pa smo prišli na svoj račun. Dokler se ni osušila, je kar brizgalo izpod koles.”

nadaljevanje...


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.