November 2018 | Antarktika

Besedilo: Craig Welch
Fotografije: Paul Nicklen, Cristina Mittermeier in Keith Ladzinski

Dion Poncet je odraščal v popolnoma neobljudenih krajih. Rodil se je na jadrnici v opuščeni kitolovski postojanki Leith Harbour na otoku Južna Georgia. Oče, francoski pustolovec, je njegovo mater, avstralsko zoologinjo, spoznal na pomolu v Tasmaniji, ko je z jadrnico plul okrog sveta. Družino sta zasnovala v južnem Atlantiku. Leta sta križarila vzdolž zahodne obale Antarktičnega polotoka in s tremi fanti na krovu preučevala rastlinstvo in živalstvo – tjulnje, cvetnice, morske ptice – v zalivih, ki niso bili vrisani na nobenem zemljevidu. Dion je bil njun prvorojenec. Antarktični polotok je 1300-kilometrski niz gora in ognjenikov, ki štrli iz Bele celine kakor ostvarjev rep.

Antarktika Kliknite na sliko za povečavo.

Bil je igrišče Poncetovih. Mladi Dion in brata so brali, risali in se igrali z legokockami – a se tudi podili za pingvini, kradli čokolado iz opuščenih raziskovalnih postaj in se dričali po pobočjih, na katera morda prej še ni stopila človeška noga. Drugi otroci imajo opraviti z nasilneži na šolskem dvorišču; Diona so ustrahovale govnačke, ki so strmoglavljale proti njemu s tolikšno srditostjo, da so ga spravile v jok. Drugi otroci nastopajo na tresočih se videoposnetkih dvomljive kakovosti, ki jih posnamejo starši; Poncetovi fantje so leta 1990 nastopili v filmu National Geographica o odraščanju na Antarktiki.

Včasih je moral Dion, ki so ga na jadrnici šolali kar starši, med odmori za mamo preštevati pingvine. “Kaj hitro je postalo precej dolgočasno,” je povedal. Nekega ledeno mrzlega večera skoraj 30 let pozneje sva stala v krmarnici njegove 26,5-metrske ladje Hans Hansson in na ledu iskala adelijske pingvine. Zdaj 39-letni Poncet je svetlolas, tih mož z oglato brado in velikanskimi dlanmi. Večino odraslega življenja je na čarterskih ladjah prevažal znanstvenike in druge obiskovalce po vodah Južne Georgie in Antarktike iz svojega oporišča na Falklandskem otočju.

Antarktika Kosti sinjih kitov, ki so še vedno posejane po obali polotoka, so bridek opomnik, kako hitro lahko ljudje spravimo naravo iz ravnovesja. Po več kot stoletju kitolova, ki so ga povečini izvajali vzdolž teh obal, število sinjih kitov še vedno ne presega petih odstotkov nekdanje populacije.

Skupaj s skupino fotografov pod vodstvom Paula Nicklena sem se mu pridružil na plovbi vzdolž zahodne obale Antarktičnega polotoka. Nameravali smo si ogledati, kako so se spremenile razmere na območju, ki ga pozna že vse življenje. Tam, na dnu sveta, na skoraj povsem neposeljeni celini, človeštvo uničuje eno največjih oceanskih bogastev planeta. Zaradi zgorevanja fosilnih goriv tisoče kilometrov proč se zahodni del Antarktičnega polotoka segreva hitreje kot katerokoli drugo območje na Zemlji. (Primerljive so le razmere na Arktiki.) S segrevanjem se ruši ustroj zapletenega ekosistema. Spreminja se tako rekoč vse: prehrana žvali, njihov počitek, vzgoja mladičev in medsebojni odnosi.

Hkrati ladje iz oddaljenih držav tam na veliko lovijo kril, ki je temelj prehrane večine tamkajšnjih živali. Predelujejo ga v prehranska dopolnila in farmacevtske izdelke. Z njim hranijo losose v norveških fjordih in akvarijske tropske ribe. Vse se spreminja s tolikšno naglico, da znanstveniki ne morejo predvideti, kaj se bo zgodilo. “Dogajanje je dramatično,” pravi Heather Lynch, biologinja z Univerze v Stony Brooku, ki preučuje pingvine. “Moralo bi nas skrbeti, ker ga ne razumemo popolnoma.” Skrb zbujajoče je že tisto, kar nam uspe razbrati. Na zahodni strani polotoka so se populacije adelijskih pingvinov občutno zmanjšale, nekatere za 90 odstotkov ali več. Iz leta 1904 imamo zapise o velikanski množici teh ptic v nekem zalivu. “Danes je na tem kraju le še kakih šest gnezd,” je povedal Poncet.

Antarktika Kliknite na sliko za povečavo.

Na dan, ko sva iz krmarnice uzrla prvo veliko kolonijo, smo že pustili za seboj zahodno stran in pluli proti skrajnemu severovzhodnemu koncu polotoka. Na Pauletovem otoku se je na skalnatem pobočju gnetlo na tisoče pingvinov. Bili so enakomerno razporejeni, kakor občinstvo v operi. Nekaj smo jih videli stikati po ruševinah stare kamnite koče – leta 1903 so jo po brodolomu postavili švedski raziskovalci, ki so dolgo antarktično zimo preživeli tako, da so jedli pingvine. Na ledeni gori desno od ladje so ti, nagneteni v hrupni gruči, spodrsavali in se med seboj zaletavali kakor majajoči se keglji. Enega sem videl kakor smukača drseti po zglajenem ledu s prižetimi perutmi.

Ko je čofnil med trojico ptic v morju pod sabo, sem se glasno zasmejal. Poncet je zgolj pokimal. Antarktike seveda nista v celoti zajela smrt in kaos: na celini še vedno uspešno gnezdijo milijoni adelijskih pingvinov in zganjajo vsakdanje norčije. A preobrazba zahodne strani polotoka je resnično korenita in le redkokdo spremlja njen potek tako temeljito kakor Poncet. Svet, ki ga je nekoč poznal, propada. O tej izgubi govori kot nekdo, ki je odraščal na kmetiji in spremljal, kako jo je pogoltnilo primestje. “Vse, kar sem nekoč doživljal, kraji, ki sem jih obiskoval, ko sem bil otrok – to je bilo zame nekaj samoumevnega,” je dejal. “Zdaj spoznavam, da se ne bo nikoli več vrnilo.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.