Januar 2019 | Nesmrtno truplo

Besedilo: Cathy Newman
Fotografije: Lynn Johnson

Susan Potter si je zelo jasno predstavljala, kaj se bo zgodilo z njenim telesom, ko bo umrla. Zadnjih 15 let življenja je imela ves čas pri sebi kartico z zapisom: “Želim, da se moje telo uporabi v namene, za kakršne si prizadeva projekt Visible Human, da se torej fotografije uporabijo za medicinsko izobraževanje na spletu … Ob moji smrti … pokličite na odzivnik dr. Victorja M. Spitzerja, dr. med. … Posmrtni ostanki morajo priti do laboratorija v štirih urah.” Potterjeva si je to predstavo ustvarila, ko si je ogledala sobo, kamor naj bi po smrti prenesli njeno truplo, videla stroje, ki naj bi z njega v milimetrskih plasteh odstranjevali tkivo za tkivom in ga pri tem slikali, ter več kot deset let pred smrtjo slišala tudi podrobna pojasnila dr. Spitzerja, direktorja Centra za humano simulacijo pri Anschutzevem medicinskem kampusu Koloradske univerze.

A ogleda sobe ji ni predlagal Spitzer, zahtevala ga je sama. Preprosto mu je rekla, da bi si rada ogledala hladilnico za meso, pri čemer je imela v mislih sobo NG 004 v nekdanji Fitzsimonsovi vojaški bolnišnici, ki sodi k Medicinski fakulteti Koloradske univerze v bližini Denverja. “Truplo bom darovala šele, ko mi jo boste razkazali od stropa do tal.” “To je zgodba o smrti,” mi je Vic Spitzer dejal marca 2004, ko sem se prvič sestala z njim v zvezi z njegovim sodelovanjem s Potterjevo. “Samo da tokrat govorimo o smrti v prihodnosti.”

 Nesmrtno truplo Maj 2009 Ko je Potterjeva postala darovalka v Spitzerjevem projektu, se ji je vrnila volja do življenja. “Posvojila” je skupino študentov medicine na Koloradski univerzi in se z njimi občasno sestajala. Fotografija je bila posneta na slovesnosti ob podelitvi diplom. Nekateri so jo zares vzljubili, drugim se je zdela prezahtevna.

V resnici gre za zgodbo o odnosu med živima človekoma: med znanstvenikom z vizijo, da bo ustvaril pionirsko različico klasične Grayeve anatomije za 21. stoletje, in žensko, ki se je prostovoljno prijavila za projekt, ki naj bi ga izpeljali šele po njeni smrti. Lahko bi rekli, da je Susan Potter zadnjih 15 let živela za Vica Spitzerja. Ko je 16. februarja 2015 ob 5.15 umrla za pljučnico, stara 87 let, so prišli po njeno truplo v denverski hospic, kamor so jo sprejeli teden poprej. Truplo, ki je merilo 1,55 metra od glave do peta, 25 centimetrov od zadnje do sprednje strani in 48 centimetrov od komolca do komolca, so položili v zamrzovalnik in ga pri minus 26° C globoko zamrznili. Približno dve leti pozneje sta Spitzer in njegov pomočnik z dvoročno žago razrezala zamrznjeno truplo Potterjeve na štiri dele.

Vsako telo je nekaj posebnega Kliknite na sliko za povečavo.

To je bil uvod v proces, ki še ni končan in bo trajal več let. Na koncu bo Spitzer truplo Potterjeve obudil v življenje in iz njega naredil nekakšnega digitalnega avatarja, ki bo govoril študentom medicine in jim pomagal razumeti, kakšno je bilo telo, ko je bilo še živo. Anatomija je temelj medicine. Ko pridemo k zdravniku, mu pokažemo telo, pravi Robert Joy, zaslužni profesor zgodovine medicine z Vojaške univerze za medicinske vede. “Zdravnik vpraša, kaj se dogaja in kje se dogaja? Če želi poskrbeti za bolnike, mora najprej dobro poznati arhitekturo telesa.” Da se študenti naučijo, kaj je “kje”, v prvem letniku secirajo trupla. Eno od načel medicine se glasi “Mrtvi učijo žive”.

Človeških trupel vse do 14. stoletja – med drugim tudi zaradi prepovedi skrunitve telesa – niso uporabljali v izobraževalne namene. Pogosto so secirali javno, vendar študenti sami niso razteleševali. Eden od izkušenejših profesorjev je sedel na stolu in bral iz del italijanskega zdravnika Mondina de Luzzija, mlajši profesor je kazal posamezne strukture, brivec ali kirurg pa je rezal. Šele Andreas Vesalius, profesor z Univerze v Padovi, je v prvi polovici 16. stoletja pripeljal k secirni mizi tudi študente.

 Nesmrtno truplo MAREC 2017 Preden bo Spitzer truplo lahko razrezal na kot las tenke rezine, ga mora z dvoročno žago najprej prežagati na štiri dele.

“Z Vesaliusom je seciranje postalo del medicinskega šolanja,” je povedala Mary Fissell, profesorica z Oddelka za zgodovino medicine na Univerzi Johnsa Hopkinsa. Grški zdravnik Galen je seciral prašiče, pse in opice. Mary Fissell je pojasnila, da je Vesalius v prvi polovici 16. stoletja uveljavil za tisti čas inovativno razmišljanje, da se zdravniki najlaže učijo človeške anatomije na človeških truplih in da mora secirati študent sam. Seciranje trupla je podobno arheološkemu izkopavanju. Če želi človek priti do najglobljih plasti, se mora tega lotiti od zgoraj navzdol. Postopek utegne pri študentih zbuditi tesnobne občutke, a je obenem skrajno vznemirljiv. Na vsaki medicinski fakulteti je to iniciacijski obred z malone religioznim pridihom. “Spominjam se trenutka, ko sem v rokah prvič držal srce,” je povedal Donald Jenkins (ki je umrl leta 2017), nekdanji anatom iz Nacionalne medicinske knjižnice v Bethesdi v zvezni državi Maryland. S solzami v očeh je pripovedoval o ženskem truplu, ki ga je imel pred seboj. “To srce je bílo v njej takrat, ko se je poročila,” je dejal. “Kar na jok mi gre, ko pomislim na to.

Zelo se me je dotaknilo.” Današnji študenti v anatomskem laboratoriju preživijo manj časa, kot so ga študentje včasih, saj se za njihovo pozornost poteguje cela vrsta novih znanosti, denimo molekularna genetika. Po mnenju zdaj že pokojnega Davida Whitlocka, predstojnika Oddelka za anatomijo Koloradske univerze, so študenti na začetku 20. stoletja namenili študiju anatomije tisoč ur. Po besedah Wendy Macklin, predstojnice Oddelka za celično in razvojno biologijo, teh ur danes ni več kot 150. Truplo je dragocen in neobnovljiv vir. Medicinske fakultete trupla samega sicer ne plačajo, plačajo pa prevoz, balzamiranje in hranjenje. Vsako od 24 trupel, kolikor jih uporabijo v anatomskem laboratoriju Medicinske fakultete Koloradske univerze, stane 1900 dolarjev. (Vsako leto približno 180 ljudi iz Kolorada daruje telo za uporabo pri pouku anatomije.)


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.