Februar 2019 | Najdbe z Gosposvetske

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Arne Hodalič

Ni pretirano reči, da kjerkoli v Ljubljani zasadite lopato nekoliko globlje v tla, naletite na zgodovino. Zato imajo arheologi dobre razloge, da spremljajo delo gradbenikov. Tudi na ne prav dolgi Gosposvetski cesti, ki se nadaljuje v Celovško, so imeli veliko dela. Deset mesecev, od avgusta 2017 pa do junija lani, so skrbno pregledovali tla pod cesto, ki se je do konca prve svetovne vojne imenovala Cesta Marije Terezije, nato pa dobila sedanje ime. O najdbah ostankov rimske nekropole na tem območju sta že v 17. stoletju poročala duhovnik in zgodovinar Janez Ludvik Schönleben in njegov sodobnik polihistor Janez Vajkard Valvasor.

Leta 1633 so med gradnjo mestne gostilne tam našli sarkofag. Kamnita plošča, s katero je bil pokrit, je bila v sekundarni rabi (prvotno je rabila za nagrobnik pri bistveno starejšem pokopu). Leta 1774 so na nasprotni strani ceste, pred gostilno Figovec, odkrili nekaj ostankov bržkone iste rimske nekropole. Odkritja, ki so sledila slabo stoletje pozneje, so bila dokaj bogata.

Vznemirljive najdbe Kliknite na sliko za povečavo.

Ob gradnji Tavčarjeve hiše, danes znane kot kavarna Evropa, so leta 1868 in 1869 naleteli na skeletne in žgane grobove, rimski nagrobnik, stekleno kupolo, fibulo ... Ko so dve desetletji pozneje (leta 1889) polagali cevi za mestni vodovod, so prav tako naleteli na grobove – šlo je za nadaljevanje nekropole, ki je v poznorimskem obdobju zavzemala zemljišče, na katerem so zgradili Tavčarjevo hišo. Tudi ob graditvi kanalizacije leta 1890 so na tem območju našli več sarkofagov z bolj ali manj strohnelimi okostji, pa tudi ostanke nakita in tkanine. Ko so se avgusta 2017 začela na Gosposvetski cesti gradbena dela, ki so ji dala sedanji videz, so bili arheologi seveda zraven.

Natančneje – nekaj deset arheologov, arheoloških tehnikov in po potrebi tudi navadnih delavcev, ki so pregledali tla na tej ulici, ko so stroji z nje odstranili vrhnje plasti materiala. Izkopavanja je izpeljal Arheološki raziskovalni konzorcij za Ljubljano, vodil pa jih je arheolog Martin Horvat iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. “Terensko delo je bilo dokaj zahtevno,” pojasnjuje Horvat. “Naročnik del, Mestna občina Ljubljana, je želel na Gosposvetski cesti ohraniti en vozni pas, tako da je skozi ta del mesta lahko potekal promet, čeprav upočasnjen. Precejšen del izkopavanj smo torej morali opravljati ob cesti, ki je bila še v rabi.

Od nje nas je ločevala ograja, s katero smo gradbišče oziroma najdišče obdali. Ampak občutek, ko se le dva metra nad tabo pelje nekaj ton težak mestni avtobus, ni prijeten. Skoraj ves čas te po malem skrbi, ali bo morda kdo zapeljal s ceste. Ob robu izkopov so se kamenčki sesuvali v jamo, ograja pa je zaradi vozil dostikrat vibrirala in ropotala.

Vznemirljive najdbe V več sarkofagih so se skeleti lepo ohranili. So pomemben vir podatkov, saj lahko strokovnjaki z analizo kosti ugotovijo, kako so pokojniki živeli, in včasih tudi, kako oziroma zakaj so umrli. V velikem delu skeletnih grobov iz poznorimskega obdobja ni nobenih pridatkov ali pa so ti maloštevilni.

Posebno pozornost smo torej posvečali varnosti pri delu. Tudi hladen in snežen konec lanske zime nam ni šel na roko.” Vendar arheologov te razmere niso toliko motile, da bi zato skušali hitreje končati delo. “Na posameznih mestih smo se zaradi izjemne zanimivosti najdb zadržali celo dlje, kot bi se pri ‘običajnih’ raziskavah,” pove Horvat. Med starejše najdbe, ki so jih odkrili na delu Gosposvetske, na odseku med Kersnikovo ulico in križiščem s Slovensko cesto, spadajo konica osti kopja iz bronaste dobe, kamnita pepelnica s sežganimi ostanki pokojnika iz sredine 1. stoletja n. š., bronasta fibula, rimski novci ...

A neprimerno zanimivejši so bili ostanki obsežnega poznorimskega pokopališkega kompleksa. Med številnimi grobovi je bilo tudi več kot 40 pokopov v sarkofagih. “Raziskovanje grobov je eno od zahtevnejših terenskih arheoloških del,” pravi Horvat. “Koncentracija pokopov v sarkofagih in navadnih skeletnih pokopov je bila tu izjemno velika. Zaradi masivnih kamnitih sarkofagov je bilo delo v fizičnem in logističnem pogledu včasih posebej zahtevno, saj jih je bilo treba previdno dvigniti in jih odpeljati v muzejski depo.

Zato smo za izkopavanja potrebovali kar veliko dodatne logistične podpore.” Pokopališče na gosposvetski se je razprostiralo približno 600 metrov od najbližjega, severnega dela obzidja Emone, ki je potekalo čez današnja Kongresni trg in Trg republike. Emona, v letih 14 in 15 n. š. zgrajena mestna naselbina, je imela pravokotno urbanistično zasnovo, t. i. urbs quadrata, in dobrih 22 hektarov površine. Vendar v njej ni bilo prostora za pokopališče. Rimljani so svetova živih in mrtvih dosledno ločevali. Že najstarejši rimski zakonik je prepovedoval pokopavanje pokojnikov znotraj mestnih obzidij.

Ta prepoved je bila del Zakona o dvanajstih tablicah iz sredine 5. stoletja pr. n. š. “Razlogov za pokopavanje zunaj obzidja je bilo več,” pravi Horvat. “Znotraj obzidja je vladalo pomanjkanje prostora, zato so tudi nekateri objekti stali zunaj njega. Poleg stanovanjskih stavb so bile to predvsem različne obrtne delavnice, na primer lončarske peči. Tudi v Emoni oziroma njeni bližnji okolici je bilo tako. Poleg tega je sežiganje trupel povzročilo neprijetne vonjave. Pokojnike so Rimljani sprva sežigali; žgani pokop je prevladoval vse do sredine 3. stoletja.”

Poseben pomen, ki so ga imele rimske nekropole v življenju rimskih mest in torej tudi Emone, pa je že pred leti opisal arheolog dr. Jaroslav Šašel (1924–1988), ki je veliko raziskoval preteklost tega rimskega mesta. “Ko so se na levi in desni ob cesti začeli vrstiti grobovi, je popotnik, ki se je bližal Emoni s celejske strani in že nekaj časa gledal v dalji na jugu mestno obzidje, presodil, da ga še kakšna milja loči od mestnih vrat,” je zapisal. “Med cipresami in brezami, ki so šeleste senčile cestni tlak, so stali spomeniki z nagrobnimi napisi, s katerih je lahko mimoidoči hkrati odčital zgodovino naselja, se seznanil z vrsto uglednih prvakov in zaslužnih družin, dobil vpogled v strukturo prebivalstva in njegovo etnično obarvanost.”

Nadaljevanje...


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.