Maj 2019 | Leonardova zapuščina

Besedilo: Claudia Kalb
Fotografije: Paolo Woods in Gabriele Galimberti

Trk stoletij v enem samem trenutku — trenutku, ki ga ne morem primerjati z ničimer, kar sem kdaj doživela. Na Windsorski grad sem si prišla ogledat Kraljevo zbirko risb Leonarda da Vincija. Turisti pred visokimi kamnitimi zidovi snemajo selfije in brskajo med kuhinjskimi krpami, ki so naprodaj kot spominki. Onstran obokanega vhoda, okrašenega s kamnitimi grotesknimi glavami, pa me Leonardo popelje nazaj v renesanso. Ko se v sijajnem grafičnem kabinetu na gradu zagledam v album, vezan v usnje, ki je nastal proti koncu 16. stoletja, malone slišim šepetati umetnika. Knjižni hrbet, ki v debelino meri šest centimetrov in pol, je okrašen z zlatimi okraski.

Na platnici, obrabljeni in zamazani od nevidnih prstnih odtisov preteklih generacij, piše: Disegni di Leonardo da Vinci Restaurati da Pompeo Leoni (risbe Leonarda da Vincija, ki jih je restavriral Pompeo Leoni). Čeprav nihče ne ve, kako je album sploh prišel v Anglijo, glede njegovega izvora ni nobenega dvoma. Italijanski kipar Leoni je Leonardove risbe kupil od sina umetnikovega predanega učenca Francesca Melzija in jih dal vezati v najmanj dve knjigi. V tako imenovanem Leonijevem albumu, ki je v Kraljevo zbirko priromal že pred letom 1690, je 234 listov v formatu folio. Album priča o Leonardovem nemirnem umu.

Ko Martin Clayton, ki je pri Skladu Kraljeve zbirke odgovoren za grafike in risbe, razgrne izbor strani – te so danes razdeljene v 60 škatel – pride na dan pravi obseg Leonardove vsestranske genialnosti: botanika, geologija, hidravlika, arhitektura, vojaško inženirstvo, oblikovanje kostumov za slavnostne sprevode, geometrija, kartografija, optika, anatomija. Skiciral je, da bi spoznaval neznano, ter s črnilom, kredo in srebrnim svinčnikom raziskoval skrivnosti univerzuma.

Leonardova zapuščina Leonardova Mona Lisa naj bi bila Lisa Gherardini, žena Francesca del Gioconda, firenškega trgovca s svilo. Pred njo se v pariškem Louvru vsako leto preriva več milijonov obiskovalcev. Slika je zaščitena z debelo plastjo stekla, ki ga je treba redno čistiti, in še ni bila restavrirana.

Risbe odlikuje izjemna pronicljivost. Najmanjša med njimi, košček, manjši od palca na roki, prikazuje ženski torzo, obujen v življenje zgolj z nekaj umirjenimi potezami. Najznamenitejša med njimi, nežna upodobitev z rdečo kredo in črtkanim ozadjem, prikazuje zarodek, zvit v maternici. Umetnik z neverjetno likovno natančnostjo preskuša vse, pa najsi gre za študijo draperije za Madono, obstreljevanje utrdbe z možnarji, umbro in penumbro, lobanjo, srce, stopalo ali za paleto različnih človeških obrazov, ki segajo od Ledinega mladega, žarečega obličja do skrivenčenih potez starca. “V risbah na nekaterih od teh listov najbolj zbode v oči svobodno prehajanje s področja na področje,” je prepričan Clayton. “Strahotno vznemirljivo je opazovati um s tako neverjetno širino.”

Leonardo, ki je bil po naravi radoveden zapisovalec in iskalec resnice, je nenasitno hlastal po znanju. Na seznamih, na katere si je zapisoval, kaj vse bo še postoril, si je med drugim označil, da mora “izdelati leče za povečavo lune” in “opisati, kaj povzroči smeh”. Iskal je odgovore na celo vrsto vprašanj: kolikšna je razdalja med obrvmi in stikom ustnice z brado? Zakaj zvezde ponoči vidimo, podnevi pa ne? V kakšnem razmerju so drevesne veje z debelino debla? Kaj ločuje vodo od zraka? Kje je duša? Kaj so kihanje, zehanje, lakota, žeja in sla? Čeprav ga najbolj poznamo po slikah, o resnični naravi njegovega genija nazorno priča prav obilica rokopisov in risb, ki jih je zapustil. Plodoviti um diha iz slehernega od 7000 listov, ki jih hranijo v Windsorskem gradu, v knjižnicah v Parizu, Londonu, Madridu, Torinu in Milanu ter v zbirki Billa Gatesa. Letos, ko zaznamujemo 500. obletnico Leonardove smrti, tudi umetnikove beležnice doživljajo prerod. Muzeji pripravljajo razstave njegovih skic, znanstveniki pa objavljajo nove analize, v katerih se še bolj poglobljeno ukvarjajo s celotnim naborom njegovih stvaritev.

Leonardova zapuščina Kliknite na sliko za povečavo.

Še najosupljiveje je, da nekatere strani iz njegovih beležnic danes prihajajo v roke strokovnjakom s prav tistih področij, ki jih je preučeval in ki segajo od medicine in mehanike pa vse do glasbe. Ko se strokovnjaki danes ozirajo stoletja nazaj, prihajajo do povsem novih uvidov. S sadovi, ki jih žanjejo pri preučevanju Leonardovega dela, si pomagajo pri svojem lastnem delu. Celo v trenutku, ko smo v znanosti, medicini in tehnologiji premaknili že marsikatero mejo pri tem, kaj zmoremo in kako to zmoremo, nam Leonardove beležnice odkrivajo, koliko se bomo še morali naučiti. Z besedami umetnostnega zgodovinarja in Leonardovega preučevalca Martina Kempa: “Prav nobeden od njegovih predhodnikov ali sodobnikov ni ustvaril ničesar, s čimer bi se lahko kosal z njim po razponu miselne genialnosti in likovne silovitosti. Še v stoletjih, ki so sledila, se ni zgodilo nič resnično primerljivega.”

Mesta in rešitve Inženirsko delo za to pozlačeno bakreno kroglo je na Leonarda da Vincija, ki je bil v času, ko je bilo končano, vajenec pri Andrei del Verrocchiu v Firencah, naredilo neizbrisen vtis. Sandro Schievenin, ki ocenjuje škodo, nastalo zaradi udarcev strel, kuka iz krogle na vrhu katedrale Santa Maria del Fiore.

Leonardo se je rodil neporočenim staršem 15. aprila 1452 v bližini Vincija, podeželskega mesta v hriboviti toskanski pokrajini med Firencami in Piso. Precej strokovnjakov se strinja z domnevo, da je bila njegova mati kmečko dekle Caterina di Meo Lippi. Oče, ser Piero da Vinci, je bil notar in je imel torej precej višji družbeni položaj. Enaka poklicna pot bi zagotovo čakala tudi Leonarda, če se ne bi bil rodil zunaj zakonske zveze. Mesto Vinci je bilo za fanta s tolikšnimi talenti spodbudno okolje. S terase na vrhu gradu iz 12. stoletja je toskanska pokrajina danes videti prav taka, kakršna je bila v Leonardovih mladih letih. Podobo so ji dajali oljčni nasadi, senčnati griči in gorska veriga na zahodni italijanski obali.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.