Julij 2019 | Krhki mir

Besedilo: Robert Draper
Fotografije: Pascal Maitre

Tik preden se zmrači, prvi poltovornjaki zapeljejo mimo nadzorne točke in se razporedijo po puščavskem pesku na obrobju nigrskega mesta Agadez. Vanje se začnejo grmaditi potniki, tudi do 25 na vozilo; vsak ima s seboj le nahrbtnik. Sončna očala nosijo in šale, da jih bodo varovali pred peskom, na sebi imajo težke plašče za ledeno mrzle noči, ki jih čakajo na tridnevni vožnji do Libije. Že na prvi pogled je jasno, da so potniki mladi.

Ko sedijo na vozilih, od vseh strani obdani s samimi neznanci, so njihovi gibi odsekani in živčni, pogled ravnodušno upirajo v prazen prostor, ki se odpira pred njimi. Trgovci jim z zarjavelih premičnih stojnic ponujajo plašče iz tretje roke, sladkorni trst, plastične vrečke z vodo, cigarete in lesene palice, ki naj bi bile potnikom v pomoč, da ne padejo z vozila in ne obtičijo v divji in opusteli Sahari, saj se kolona vozil ne ustavlja.

Krhki mir Kliknite na sliko za povečavo.

Na prizorišče se zgrinjajo novi in novi poltovornjaki. Do trenutka, ko bo procesija odrinila, se jih bo zbralo več kot sto. Priropotata še vojaški vozili: eno bo na čelu, drugo bo varovalo rep. Ko se znoči, se nenadoma prikaže truma motornih koles in švigne mimo mestne nadzorne točke. Motorji pripeljejo še zadnji nemirni val zagnanih potnikov, ki bi si radi zagotovili prostor na že tako ali tako prenatrpanih poltovornjakih. Sredi oblačkov peska in prerivanja zamudnikov se eno od motornih koles ustavi. Čeprav voznik sedi, ni mogoče spregledati, da je velike in mogočne postave. Neurejeno brado ima, med ustnicami mu tiči zobotrebec.

S čudno zadovoljnim nasmeškom na obrazu opazuje zmešnjavo. Nato se zareži: “Riž in fižol!” Šef – tako moža kličejo vsi v Agadezu – nima v mislih hrane, temveč sestavo konvoja. Imamo torej riž, to je nekaj sto potnikov iz Nigra, ki so se vsakotedenski karavani na poti v Libijo pridružili, da bi si tam poiskali delo. Nato so tu še drugi, fižolčki – ni jih več kot kakih sedem na vozilo – ki prihajajo od drugod in so tudi namenjeni drugam, vsak od njih pa ima svoje razloge. To je Šefov recept. Lahko bi rekli, da izvaža fižolčke. Odkar se je leta 2001 začel ukvarjati s tem poslom – v njem pa vztraja tudi še po tem, ko ga je nigrska vlada leta 2015 prepovedala – jih je izvozil že toliko, da je nehal šteti.

Krhki mir V Agadezu se v šoli gibanja Izala izobražuje približno 1300 mladih. Izala je islamsko reformistično gibanje, ki se vrača k izhodiščem in spoštuje konservativne prakse, kot je zakrivanje obraza pri ženskah, ceni pa tudi izobraževanje.

Tok potnikov se za zdaj še ni ustavil in se tudi v prihodnje ne bo. Porok za to je vse večja nestabilnost Zahodne Afrike. Šefovo delo je skrbeti za ta tok. Je passeur oziroma glavni tihotapec, torej sodi v sam vrh skrite mreže, morda največje v Agadezu. V njej je najmanj sto voznikov in približno toliko coxeurs oziroma Šefu podrejenih sodelavcev, ki skrbijo za tehnično izvedbo. Preden vozila prispejo do nadzorne točke, na avtobusni postaji v Agadezu pridobijo dovoljenje mestnega uradnika, ki je po naključju ravno Šef. Opravijo se plačila. Podpišejo se papirji. Vsi se pretvarjajo, da niso ničesar videli. Potovanje se začne.

“Vsepovsod me poznajo,” se je pohvalil. “Celo na spletu boste našli slike Šefa z migranti.” Šef poskrbi, da prečkajo Saharo, da torej pridejo iz Agadeza do mesta Sabha v osrednji Libiji. Nato enemu libijskemu pajdašu plača, da spravi migrante iz Sabhe v Tripoli, drugemu pa, da jih prepelje čez Sredozemsko morje na Zahod. Kje nato končajo potniki – v Italiji, ZDA, celici, kjer čakajo na izgon, ali prepuščeni smrti v puščavi ali utopitvi v morju – ni več v Šefovi pristojnosti. A ko se ponosno spominja neke stranke, ki ji je uspelo iz Kameruna prek Agadeza priti v Nemčijo v manj kot štirinajstih dneh, je v tem čutiti nekaj globljega kot zgolj sleparjevo bahavost. Šef, ki ga imajo nekateri za kriminalca in ki zaradi kočljivosti posla ne želi razkriti imena, se sam raje ima za zelo podjetnega javnega uslužbenca. Deluje predvsem kot stabilizator v regiji, kjer tako deluje bore malo ljudi. Neposvečenemu bi se prizor na nadzorni točki zdel povsem brez nadzora.

Pa ni. V ozadju deluje ureditev, ki jo razumejo vsi in od katere ima koristi marsikdo. Ker je nezakonita, seveda ni najboljša. Pa vendar gre za ustvarjalen odziv na neizbežno dejstvo, da je Niger obdan s kaosom. Čeprav državo tarejo najrazličnejše težave – skrajna revščina, rastoče število prebivalcev, pomanjkanje obdelovalne zemlje, ki je zaradi širjenja puščave vse bolj skrb zbujajoče, in nestabilna politična ureditev –vendarle ne neti nasilja, kot to počnejo sosede. Ljudje bežijo skoznjo, ne iz nje.

Krhki mir Kliknite na sliko za povečavo.
Rudnik zlata v severnem Nigru na meji z Alžirijo je prepreden z več sto jaški. Ekipe vrtijo vitle, da se rudarji spuščajo več kot 90 metrov globoko do zlate žile. Na površje prinašajo skale in jih razbijajo, da bi našli zaklad.

Prihodnost Nigra je odvisna od tega, ali bo zadržal kaos zunaj meja in ohranil vsaj navidezni red ali pa se bo popolnoma prepustil neredu. Šefovo vlogo v drami Nigra, ki se dogaja na samem robu prepada, sem doumel šele nekega nedeljskega dopoldneva, ko sva se več ur skupaj vozila po migrantskih “getih” Agadeza, starodavnega mesta z nizkimi zgradbami, sultanovo palačo in 500 let staro mošejo v starem mestnem jedru. Hiše v soseskah, ki se široko razraščajo okrog starega mestnega središča, so grajene večinoma iz blata in slame. Mesto ima več kot 130.000 prebivalcev, tudi če ne štejemo številnih Šefovih strank, ki le potujejo skozenj. Na nekatere izmed njih sva naletela za zidovi iz opeke, narejene iz blata. V sobicah, skritih pred pogledi od zunaj, so v tišini preživljali čas, ki jih je še ločil od ponedeljkovega konvoja.

Štirje fantje iz Burkina Fasa, Malija in Slonokoščene obale, stari od 15 do 18 let, so s steklenimi pogledi strmeli v manjši televizijski zaslon. Žilav 50-letnik iz Kameruna je upal, da se bo v Nemčiji sešel z ženo, tistega dne pa je nemirno hodil gor in dol po temni sobi. Stene so prekrivali grafiti drugih, ki so šli tod mimo: Ezekiel. Tala. Šerif Kante. Naj nam Bog vsem pomaga. Brata iz neke vasi v Burkina Fasu, koščena, a z brezhibnimi zobmi, brezhibno nedolžna, nista hodila v šolo, nista vedela, koliko sta stara, imela pa sta brata, ki ju je čakal v Alžiriji, in oblek samo toliko, da bi se lahko enkrat ali dvakrat preoblekla. Upala sta, da bosta nekako prišla v kraj, ki se mu reče Evropa. Še istega dopoldneva, torej dan pred odhodom konvoja, me je Šef pospremil za neko obzidje na dvorišče, nastlano z zarjavelimi avtomobilskimi deli. Kakih 20 mladih Afričanov – večina iz Nigra, ne pa vsi – je spalo ali kadilo v senci.

Osemnajstletnik iz Agadeza, ki mu je bilo ime Mohammed, je brkljal po motorju svojega poltovornjaka. S konvojem se je iz Libije vrnil šele dve uri prej in je bil očitno utrujen. Že naslednjega dne naj bi spet odrinil proti severu. Povedal je, da že od 15. leta vsak teden potuje v tem krogu. V sovoznikovem sedežu in zadnjem levem odbijaču zdelanega vozila so bile luknje od krogel. V zadnjih treh letih so ga že štirikrat ustavili sredi puščave. Priznal je, da so mu te izkušnje nagnale strah v kosti. Včasih je bil avtomehanik in še vedno popravlja avtomobile, je rekel, nato pa dodal: “A tukaj je zaslužek boljši.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.