Avgust 2019 | Iz Afrike v Španijo

Besedilo: Cynthia Gorney
Fotografije: Aitor Lara

Youssouf živi v opuščeni klavnici v mestu Lepe v južni Španiji. Kadar se sprehaja po njem, srečuje afriške znance: Senegalce, Nigerijce, može iz Burkina Fasa in Slonokoščene obale. Tekoče govori francosko in dobro obvlada španščino, a z rojaki Malijci se pogovarja v bambarskem jeziku, k temu pa na začetku pogovora sodi izmenjava več vljudnostnih fraz. Kako gre tvojemu širšemu sorodstvu, je z vsemi vse v redu?

Da, dobro jim gre. Pa tvoje ožje sorodstvo, kako mu gre? Tudi z bližnjimi je vse v redu. Kaj pa tvoja žena? Tudi ona je dobro. Youssouf si rad nadene klobuk z ozkimi krajci in sončna očala. Njegova oblačila in čevlji so brezhibno čisti, kadar hodi po mestu; v klavnici z betonskimi predelki, ki so jo humanitarni delavci preuredili v zavetišče za migrante, imajo toplo vodo. V zavetišču pomaga skrbeti za red. Zato in ker ve, kako se počuti uspeha željan človek, ki se vsako jutro bori z občutkom sramu – zakaj dober sin, mož ali prijatelj po mobilnem telefonu laže najbližjim na drugi celini – se potrudi, da malce posedi z novodošleci v skupnih prostorih zavetišča in jim dela družbo.

Iz Afrike v Španijo V 80. letih minulega stoletja, ko je južna španska provinca Andaluzija zaradi obsežnega umetnega namakanja in uvedbe rastlinjakov doživljala preobrazbo, je tja kot kuharja zaneslo tudi Francisca Braima Sanhája iz Gvineje Bissau. Danes 59-letni veteran med tujimi delavci pregleduje zelenjavni vrt, ki ga je zasadil okrog svoje barake. Sodobno andaluzijsko kmetijsko gospodarstvo je doživelo nesluten razmah, pravi Braima – “zaradi migrantov”.

Znova je zakopal obraz v dlani in Youssouf je razumevajoče prikimal. Lani je skoraj 60.000 ljudi tvegalo plovbo čez Sredozemsko morje in proti severu krenilo po poteh, ki so jih na zemljevidih začrtali govorice in tihotapci. Na vseh križpotjih sveta se migranti pogovarjajo o upanju, razočaranju, vztrajnosti, bolečini, svojcem pa tegob nikoli ne razkrijejo. Youssouf ima najstniško hčer, nazadnje jo je videl, še preden je shodila, in sina, ki ga pozna zgolj po fotografijah; žena je bila noseča, ko je zapustil malijsko prestolnico Bamako.

Nobeden od njih ne ve, da spi v nekdanji klavnici. Ko je deset let spal po chabolas – barakah, ki jih migranti zbijejo iz plastičnih ponjav in odpadnega lesa s polj, na katerih pridelujejo jagodičevje – tudi za to niso vedeli. Zaradi tega je prosil, naj ga v članku omenimo le po imenu. “Vsak od nas čuva svoje skrivnosti,” je dejal. Z roko je pokazal okrog sebe: na zdelan kavč, s plevelom preraščen razpokan beton, na pokopališče više ob cesti. Na 2000 kvadratnih metrih zemljišča ob prostoru za grobove je zdaj že toliko barak, da imajo prebivalci Lepeja, kadar govorijo o el cementeriu (pokopališču), navadno v mislih barakarsko naselje migrantov. “Vse to …” je dejal Youssouf. “O tem ne bo nihče od nas pripovedoval domačim. Vse to je skrivnost.”

Iz Afrike v Španijo Kliknite na sliko za povečavo.

Dobro mi gre. tu je vse v redu. Glej, da mame ne bo skrbelo. Koliko človeških migracij je v stoletjih delno spodbudilo zaščitniško prikrivanje resnice? In koliko laže kot nekoč je pošiljati spodbudna sporočila danes, v 21. stoletju, ko se za to uporablja mobilni telefon? Pred nekaj leti so ekonomisti Svetovne banke ugotovili, da so najrevnejšim gospodinjstvom mobilni telefoni najbrž dostopnejši kot stranišča.

V barakah v Lepeju je pohištvo zbito iz ostankov in odpadkov, a skoraj vsi njihovi prebivalci imajo telefone. Nekateri imajo fotoaparate in ne manjka privlačnih ozadij za selfije, ki jih pošiljajo domov: parkiran športni avtomobil neznanega lastnika, kuhinja znanca, ki mu je uspelo najeti sobo v pravi hiši v mestu. Lepe v preteklosti ni bil križišče migrantskih poti. Leži v obalnem pasu južne Španije, ki so ga z uvedbo umetnega namakanja in rastlinjakov v zadnjih desetletjih preobrazili v pokrajino, kjer prevladuje intenzivno kmetijstvo.

Pridelka je obilo vse leto. Jagodičevje in agrume iz Lepeja prodajajo povsod po Evropi. V času širitve kmetij je zmanjkalo Špancev, ki bi bili pripravljeni za nizke plače dolge ure garati na poljih. Pridelovalci so delovno silo poiskali med tujci – sprva Maročani in Vzhodnoevropejci. Nekatere delavce so najeli podizvajalci, ti so jim tudi priskrbeli delovna dovoljenja, drugi so prihajali nezakonito in si sami iskali zaposlitev. Moški in ženske so se doseljevali v stotinah; pridelovalci jagodičevja so raje najemali ženske, ker imajo spretnejše roke. V trgovinah so se pojavili napisi v poljščini, romunščini in arabščini.

Mesarji so začeli ponujati meso živali, zaklanih po pravilih, ki jih postavlja islam (halal). V kraje, kjer so ljudje revnejši in življenje trše kot v Španiji, se je širil glas: priložnost. Za kaj? “Da si … ustvarim življenje,” je dejal Youssouf po tehtnem premisleku. “To sem poslušal od vseh teh ljudi, ki so odšli v Španijo. Da je tja preprosto priti. Da je tam življenje boljše kot pri nas.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.