Oktober 2019 | Ribja zbirka

Besedilo: Richard Conniff
Fotografije: Craig Cutler

Tako si režiser filmskih grozljivk predstavlja sanjsko naravoslovno zbirko. Najdemo jo po približno 15 kilometrih vožnje iz New Orleansa, na zemljišču, ki je delno močvirje, delno gozd, na okljuku reke Misisipi ob makadamski cesti, imenovani Merjaščeva pot. V goščavju na levi živijo aligatorji in vodne mokasinke. Na desni stoji bunker za strelivo številka A3.

Njegovi zidovi so zaradi nevarnosti eksplozije močno utrjeni, nakladalni pomol pa je razpokan in povešen, saj ga je načel zob časa, ki uničuje zanesljiveje od razstreliva. Na približno 160 hektarov velikem območju je na široko razporejenih 26 takih bunkerjev, večina je opuščenih. Med drugo svetovno vojno so se tu ustavljale ladje ameriške vojne mornarice, da so natovorile topniške granate, preden so zaplule na morje. Pozneje je na posesti CIA urila kubanske gverilce za katastrofalno invazijo v Prašičjem zalivu leta 1961.

Ribja zbirka

Zdaj je kraj v lasti Tulanove univerze in obiskovalci so navadno biologi, ki jih sem privabi skoraj osem milijonov mrtvih rib, shranjenih v bunkerjih A3 in A15. (V drugem bunkerju v bližini hrani zbirko rib Univerza Louisiane v Monroeju.) Ribe se namakajo v alkoholu, tesno zaprte v kozarcih izbranih velikosti, razvrščenih po policah, ki se vrsta za vrsto dvigajo tri metre visoko in raztezajo 11 metrov daleč. Nekateri primerki so nadvse nenavadni.

V 19-litrskem kozarcu se stiska nekaj deset ameriških veslokljunov, ki so s svojimi proti nebu obrnjenimi prosojnimi vesli videti kot udeleženci nezemeljske procesije. Kar devet od 22 vrst polic v glavni zbirki pa zaseda družina krapovcev (Cyprinidae), kar večinoma pomeni belice. Estetska rdeča nit zbirke so res čisto navadne ribe. To je največja zbirka rib na svetu, vendar ta naziv spremlja zvezdica za opombo. “V resnici je to največja zbirka rib po stanju ličinke,” pove Justin Mann, 38-letni upravitelj zbirke, ki dobršen del časa nameni boju proti plesni, saj ta vedno znova obarva notranje stene.

Zbirka je največja po številu primerkov, ne vrst, doda. Pravzaprav več kot milijon primerkov pripada eni sami vrsti, Cyprinella venusta. (Da, tudi to je ena od belic.) Zbirka vključuje primerke iz zelo oddaljenih krajev, denimo iz Indonezije, vendar pa večina rib izvira z jugovzhoda ZDA, od teksaških obal Mehiškega zaliva do Severne in Južne Karoline.

  Ribja zbirka
Upravitelj zbirke Justin Mann drži v rokah atlantskega jesetra (Acipenser oxyrinchus). Vrsto ogrožajo jezovi, ki zapirajo pot do drstišč. Raziskovalci zbirko cenijo, ker kaže, kako okoljske spremembe vplivajo na ribe.

Ko je leta 1950 na Tulanovo univerzo prišel zagnan mlad biolog Royal D. Suttkus, je zbirka obsegala samo dve nagačeni ribi. Suttkus se je namenil to spremeniti po načelu, da vodnega sveta ne moreš razumeti, če ga ne moreš videti in proučevati, in česar ne razumeš, tega najverjetneje tudi ne boš varoval.

Suttkus je bil nepopustljiv terenski biolog in je naslednjih 50 let do pasu in do vratu globoko bredel po vodah te regije ter vlekel en konec tri metre dolge mreže zaporne plavarice, medtem ko ga je na drugem koncu poskušal dohajati študent. Drugi riboslovci se pogosto selijo iz kraja v kraj, naberejo malo tukaj, malo tam ter vedno iščejo kaj novega in zanimivega.

Suttkus, ki je umrl leta 2009, pa je ribe navadno desetletja leto za letom zbiral na istih krajih v istih rekah ter za papirnice in druge onesnaževalce pogosto izvajal obvezne študije vplivov na okolje. Riboslovci po opravljenem delu pregledajo ulov, izberejo nekaj rib, ki se jih splača ohraniti, preostale pa spustijo. Suttkus se je, nasprotno, držal pravila, da je vse iz njegove mreže končalo v kozarcih.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.