Kragulj, gozdni plenilec

slo_velika_sep2011.jpg

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografija: Matej Vranič

Prvi spomini na kragulja segajo v zgodnje otroštvo, še v čas, preden sem začel obiskovati šolo. “Franci! Marko! Tecita! Kragulj!”se je kar pogosto zaslišalo izpred sosedove hiše. Potem sem s sosedovima fantičema svojih let tekel še jaz, saj me je močno zanimalo, ali kokošim res preti nevarnost. A Franci in Marko že kmalu nista več kazala kaj prida zanimanja za te preplahe. Hitro sta ugotovila, da je njuna mama kanje, ki so jadrale visoko na nebu, pogosto zamenjevala za kragulje. Kanje pa kokošim, pasočim se po dvoriščih in bližnjih vrtovih, niso bile nevarne. Povsem drugače je bilo, ko se je namesto vpitja razburjene sosede zaslišalo značilno vreščanje preplašenih kokoši – tedaj so bile kokodajse res v nevarnosti. Pogosto je bil za poplah kriv objesten pes, včasih pa je bil res “krjul”, kot se na mojem rodnem Primorskem reče kragulju. Koliko kokoši je končalo v njegovih krempljih oziroma želodcu, ne bi ugibal. Vsekakor jih je bilo manj kot tistih, ki so včasih pribežale na domače dvorišče in se poskrile v kokošnjak. Še dneve si niso upale prav daleč od hiše in kar nekaj časa je minilo, da so se zacelile rane, ki so jih na njihovih hrbtih in glavah napravili kraguljevi ostri kremplji in zakrivljeni kljun. Trditi, da so na kraguljevem jedilniku kokoši pogoste in da je človeku povzročena škoda velika, bi bilo zelo pretirano. Včasih se poleti mlad kragulj (Accipiter gentilis) res približa naselju, kjer lovi podgane in tudi kokoši, ki so lahek plen, vendar navadno lovi manjše živali. Denimo ptice do velikosti vrane ali sesalce do velikosti zajca. Po trebuhu grahasto sivi plenilec živo rumenih oči računa na presenečenje. Plen bliskovito napade iz zasede in ga je, če se mu izmuzne, pripravljen dolgo zasledovati. Včasih se za njim v gosto podrastje odpravi celo peš. Za hiter let skozi gozd, kjer živi in pogosto tudi lovi, je odlično prilagojen. S sorazmerno kratkimi, zaobljenimi perutmi in dolgim repom je zelo okreten letalec, sposoben izjemno hitrega manevriranja med drevesnimi debli, krošnjami in grmovjem. Pri tem je treba vedeti, da gre za ptico, ki je dolga približno pol metra in ima dober meter premera čez peruti. Če gre za samico, ki ima sicer enako barvo perja kot samec, pa celo več; podobno kot pri nekaterih drugih ujedah je tudi pri tej vrsti samica občutno večja. Razlika v velikosti preprečuje medsebojno tekmovanje – samec lovi manjši, samica večji plen. Pri končnih plenilcih, kot je kragulj, je to pomembno, saj je količina plena v okolju navadno omejena. Če bi ptici, ki morata živeti skupaj, da vzredita mladiče, med seboj tekmovali, bi to za njiju pomenilo manjšo možnost preživetja. Zaradi tega bi bilo tudi manj vzgojenih mladičev, s čimer bi se seveda poslabšale možnosti za preživetje vrste. A ujeda, ki je v odraslosti tako rekoč brez naravnega sovražnika, je bila v preteklosti tudi sama pogosto plen. “Kragulj, ki je bil včasih zelo zaželena lovska trofeja, preganjali pa so ga tudi rejci kokoši in golobov, je od leta 1993 zakonsko zavarovan,” pravi Tomaž Jančar, varstveni ornitolog, zaposlen pri Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. “Do nedavnega je zaradi stoletnega preganjanja veljal za ogroženo vrsto, po zavarovanju pa se je stanje popravilo. Menimo, da je kragulj zdaj bolj ali manj varna vrsta.”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.