September 2011 | Rojstvo nove Brazilije

Besedilo: Cynthia Gorney
Fotografije: John Stanmeyer

José Alberto, Murilo, Geraldo, Angela, Paulo, Edwiges, Vicente, Rita, Lucia, Marcelino, Teresinha. To je 11, ne? Ne da bi upoštevali mrtvorojenca, tri splave in dojenčka, ki pa ni živel niti en dan. Dona Maria Ribeiro de Carvalho, Brazilka z raskavim glasom v 88. letu življenja, je končala naštevanje svojih 16 nosečnosti in motrila Joséja Alberta, najstarejšega sina, ki je prišel na nedeljski obisk in je na njenem kavču kadil cigareto. “Pri toliko otrocih, kot sem jih imela,” je dejala blago, njen glas je izdajal komaj zaznaven očitek, “bi morala zdaj imeti več kot sto vnukov.” José Alberto, ki je vse jutro ribaril v ribniku na svojem ranču, je bil še vedno v trenirki. Dnevna soba njegove matere v srednjebrazilskem mestecu São Vicente de Minas je bila ravno dovolj velika, da so bili v njej nagneteni trije naslanjači, televizor, številne družinske fotografije, okvirjene risbe Jezusa in Marije ter črn vinilni kavč, na katerem je zdaj počival on, profesor Carvalho, upokojeni predstojnik univerzitetne Ekonomske šole in eden najuglednejših brazilskih demografov zadnjih 50 let. Dvignil je noge in se nasmehnil. Seveda ve, koliko je vseh vnukov: 26. Večino svojega delovnega življenja že spremlja in raziskuje in piše o neverjetnem brazilskem demografskem fenomenu, ki se je v pomanjšanem merilu ponovil tudi v njegovi lastni družini, ki je v dveh generacijah zmanjšala rodnost na 2,36 otroka na družino in je na poti k državnemu povprečju, 1,9. Ta nova brazilska stopnja rodnosti je pod ravnijo, ko se prebivalstvo še obnavlja. Nižja je od stopnje rodnosti dva otroka na žensko v ZDA. V največji latinskoameriški državi – deželi s 191 milijoni prebivalcev, kjer prevladuje rimskokatoliška cerkev, je splav nezakonit (razen v redkih primerih) in uradna politika ni nikoli spodbujala nadzora rojstev – se velikost družin v zadnjih 50 letih tako naglo in vztrajno manjša, da je grafikon stopnje rodnosti videti kot tobogan. Pa niso samo bogate ženske in intelektualke v Braziliji nehale rojevati po več otrok. Na splošno velja, da so podeželje in favele, kot Brazilci pravijo mestnim barakarskim naseljem, še vedno polni žensk, ki imajo otroka za otrokom – a to ni res. V demografskem središču, ki ga je pomagal ustanoviti Carvalho in je štiri ure stran v mestu Belo Horizonte, so raziskovalci zasledili upadanje v vseh družbenih slojih in vseh predelih Brazilije. Ko sem se nedavno več tednov pogovarjala z Brazilkami, sem spoznala učiteljice, razvrščevalke smeti, arhitektke, časopisne poročevalke, prodajalke, čistilke, poklicne atletinje, gimnazijke in ženske, ki so bile v dobi odraščanja brezdomke; skoraj vsaka od njih je dejala, da bi morala biti v sodobni brazilski družini dva otroka, idealen bi bil casal ali parček, fantek in punčka. Da bi bili trije, je komaj verjetno. Tudi eden bi bil povsem dovolj. V delavski soseski na obrobju Bela Horizonteja je nekega večera neporočena 18-letnica ljubeče gledala svojega malčka, ko je z igračko tovornjakom rohnel proti nama; zelo ga ima rada, je rekla, vendar je opravila z otroki. Izraz, ki ga je uporabila, sem že prej slišala od Brazilk: “A fábrica está fechada.” Tovarna je zaprta.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.