Maj 2015 | Pod povečavo

Besedilo: Tadej Golob
Fotografije: Tine Ravnikar

“Ko sem študiral,” je pripovedoval danes upokojeni biolog dr. Ignac Sivec, sicer tudi član uredniškega odbora slovenske izdaje National Geographica, “smo govorili o tri četrt milijona vrst žuželk. Danes jih je popisanih, registriranih približno od dva do tri milijone, zelo realne ocene predvidevajo, da jih je na svetu do deset milijonov, nekateri pa pravijo, da jih mora biti celo do sto milijonov vrst.”

osje želo
Dr. Sivec je strokovnjak za vrbnice, skupino žuželk, ki jih ljudje zelo slabo poznajo, ali pa sploh ne, čeprav gre lahko za prav velike živali. Ličinke vrbnic živijo v vodi, ko pa odrastejo, se v glavnem ne prehranjujejo več in živijo le še nekaj ur, mogoče kakšen dan in je konec z njimi, je dejal. “Le toliko, da se oplodijo in odložijo jajčeca, le toliko, da zagotovijo ohranitev vrste, kar je glavno gonilo evolucije,” je dodal in med pripovedovanjem pakiral kovčke, saj se kljub upokojitvi še vedno zelo intenzivno ukvarja z biologijo, za katero ga je navdušila že učiteljica v osnovni šoli. Pomlad bo preživel na Hrvaškem, kjer po vstopu v Evropsko unijo pripravljajo svojo Naturo 2000, svoj inventar živali in rastlin na varovanih območjih.

Tine Ravnikar je precej mlajši od dr. Sivca, star je šele 27 let in je magister grafični inženir. Če bi bilo po njegovem, bi bil tudi sam biolog, a se je skušal na biologijo vpisati v napačnem času, kot je rekel. “Sem iz prve nesrečne generacije, ki se je vpisovala, ko je država začela govoriti, da študij družbenih ved ni najboljši, da naj se dijaki raje odločijo za naravoslovno-tehnične študije, in je zaradi tega biologija dobila skoraj status medicine, kamor so se lahko vpisali le odličnjaki, jaz pa sem bil v srednji šoli samo prav dober. In ker se torej nisem mogel vpisati na biologijo, sem se odločil, da bom študiral svoj hobi.”

To je bila fotografija, ki jo je takrat v Sloveniji lahko spoznaval samo na študiju grafike. Ni mu bilo žal. “S kolegi, s sošolci smo bili zelo navezani,” je pripovedoval, “res veliko smo delali skupaj, tudi zunaj študija, in hitro smo se popredalčkali, hitro smo ugotovili, kdo je na katerem področju najboljši. Izkazalo se je, da sem med vsemi najbolj ‘tehničen’. Da me ne zanima estetska fotografija, še manj kakšne abstraktne reči, pri tistih, kjer je bila potrebna tehnična izpopolnjenost, nadstandardna produkcija, pa sem se zmeraj izkazal.”

Argiope bruennichi
Pri iskanju ustrezne fotografske tehnike je naletel na tehniko t. i. focus stackinga. Gre za združevanje več planov ostrine v končno superostro fotografijo. Več pri njem pomeni do 300 posnetkov. Toliko jih napravi, preden dobi eno samo fotografijo, ki jo vidimo na teh straneh. Tehnika je sicer uporabna za fotografiranje majhnih reči, pa tudi za fotografiranje pokrajine. Kako to, da je izbral majhne reči – žuželke in pajke? “Ne vem, živalski svet me je vedno navduševal, še najbolj prav žuželke. Že ko sem bil otrok, sem bil naročen na revijo Mrgolazen, v kateri je bila na sredini objavljena tridimenzionalna fotografija, zraven pa si dobil tudi primerna očala. Poleg tega je bil terarij zmeraj poln in še zdaj ga imam.

Vzredil sem cele generacije metuljev, žab in pajkov. S svojimi fotografijami sem hotel pokazati nekaj novega, svet, ki ga človeško oko ne more opazovati.” Začel je z mrtvimi muhami z okenske police, nadaljeval z osami z balkona, nazadnje pa pristal s sposojeno mrežo za lovljenje žuželk na Sečoveljskih solinah. “Zanimivo, kaj vse pade v mrežo med povsem navadnim sprehodom po travniku,” je pripomnil. Ker so morale žuželke pri fotografiranju mirovati, je najprej delal z mrtvimi. Tistimi, ki jih je takšne že našel ali pa jih je, je priznal, sam usmrtil. “Nabodel sem jih na paličico in pofotografiral.

Potem sem te fotografije pokazal Arneju Hodaliču, ki je bil nad njimi sicer navdušen, precej manj pa nad načinom, kako sem do njih prišel, češ da ubijanje žuželk ne sodi v duh National Geographica. Moral sem se domisliti načina, kako umiriti žuželko, ne da bi ji pri tem škodoval. In umiriti pri mojem načinu fotografiranja pomeni umiriti tako, da ne bo med 300 premikanji objektiva niti enkrat samkrat trepnila s tipalko ali krilci. Tukaj sem se pa znašel v težavah.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.