December 2017 | Po Jezusovih sledeh

Besedilo: Kristin Romey
Fotografije: Simon Norfolk

Pisarna Eugenia Alliata v Jeruzalemu je videti kot matično oporišče arheologa, ki bi bil raje umazanih rok na terenu, kakor da zaprt v sobi ureja stvari. V kotu je nagrmaden kup prašne, odslužene računalniške opreme, poročila z izkopavanj so na policah nagnetena skupaj s tračnimi metri in drugim delovnim orodjem. Videti je kot pisarna slehernega arheologa, na katerega sem naletela na Bližnjem vzhodu, le da je Alliata odet v čokoladno rjavo kuto frančiškanskih menihov in ima sedež v frančiškanskem samostanu Kristusovega bičanja.

Po cerkvenem izročilu samostan stoji na kraju, kjer so rimski vojaki na smrt obsojenega Jezusa bičali in okronali s trnjem. “Izročilo” je izraz, ki ga na tem koncu sveta pogosto slišiš. Trume turistov in romarjev privlači na desetine krajev, ki so bili po izročilu preizkusni kamni v Kristusovem življenju – vse od Betlehema, kjer se je rodil, pa do kraja v Jeruzalemu, kjer so ga položili v grob. Arheologinji, spreobrnjeni v novinarko, kot sem sama, ki se zaveda, da so celotne kulture vznikle in propadle, a pustile kaj malo sledov svojega veka na zemlji, se zdi preiskovati starodavno krajino, iščoč drobce iz življenja enega samega človeka, norost; kot bi iskali duha.

Po Jezusovih sledeh Romar v baziliki Božjega groba kleči ob kamnu maziljenja, ki je spomin na maziljenje Jezusovega trupla, preden so ga položili v grob.

Če je ta duh nihče drug kot Jezus Kristus, za katerega več kakor dve milijardi ljudi po svetu verjameta, da je bil božji sin, no, takrat človeka zamika, da bi se pri iskanju priporočil božjemu vodstvu. Zato se med rednimi obiski Jeruzalema vedno znova vračam v samostan Kristusovega bičanja, tam pa me oče Alliata vselej sprejme s presenetljivo potrpežljivo gostoljubnostjo, prav tako moja vprašanja. Je profesor krščanske arheologije in ravnatelj muzeja Studium Biblicum Franciscanum in eden od tistih, ki opravljajo 700-letno frančiškansko poslanstvo varovanja starodavnih verskih krajev v Sveti deželi in skrbi zanje – od 19. stoletja pa tudi izkopavajo tam v skladu z znanstvenimi načeli.

Oče Alliata je veren mož in se zdi pomirjen s tem, kar arheologija lahko razkrije – in česar ne more razkriti – o osrednjem liku krščanstva. “To bo redkost, nenavadno bo imeti arheološki dokaz o [nekem človeku] izpred 2000 let,” je priznal. “A ne morete reči, da Jezus ni pustil sledov v zgodovini.” Daleč najpomembnejši od njih – in bržkone predmet najštevilnejših razprav – so besedila iz Nove zaveze, zlasti prve štiri knjige: evangeliji po Mateju, Marku, Luku in Janezu. A v kakšni zvezi pravzaprav so ta starodavna besedila, napisana v drugi polovici 1. stoletja, in izročilo, ki so ga navdihnila, z delom arheologa? “Izročilo oplaja z življenjem arheologijo in arheologija oplaja z življenjem izročilo,” je odvrnil oče Alliata. “Včasih se lepo ujemata, včasih ne,” premolknil je in se rahlo nasmehnil, “kar je zanimiveje.”

Po Jezusovih sledeh Kliknite na sliko za povečavo.

Tako sem se z njegovim blagoslovom odpravila po Jezusovih stopinjah in sledila njegovi zgodbi, kot so jo izpričali pisci evangelijev in raztolmačili rodovi učenjakov. Nadejala sem se, da bom spotoma odkrila tudi, v čem se krščanska besedila in izročilo odmikajo od odkritij arheologov, ki so začeli pesek Svete dežele resno prekopavati pred približno 150 leti.

A preden se podam na romanje, se moram dotakniti še občutljivega vprašanja, ki je v ozadju vseh zgodovinskih raziskav o Jezusu: ali je mogoče, da Jezusa Kristusa sploh ni bilo? Tako trdijo nekateri najprostodušnejši dvomljivci – nikakor pa ne, kot sem ugotovila, strokovnjaki, še posebej ne arheologi. “Nobenega znanstvenika iz večinske struje ne poznam, ki bi dvomil o Jezusovi zgodovinskosti,” je dejal Eric Meyers, arheolog in zaslužni profesor judovskih študij z Dukove univerze. “O podrobnostih razpravljajo že stoletja, toda nobeden resno ne dvomi o tem, da je bil zgodovinska osebnost.” Precej podobne besede sem slišala od Byrona McCana, arheologa in profesorja zgodovine z Atlantske univerze na Floridi. “Nobenega drugega človeka se ne morem domisliti, ki bi se tako zelo prilegal svojemu času in krajem, kjer je živel, pa bi ljudje zanj trdili, da ga sploh nikoli ni bilo,” je dejal.

Celo John Dominic Crossan, nekdanji duhovnik in sopredsedujoči Seminarju o Jezusu, kontroverznemu forumu strokovnjakov, je prepričan, da gredo radikalni dvomljivci predaleč. Jasno, zgodbe o Jezusovih čudežih – o tem, kako je ozdravil bolne z besedami, kako je nahranil množice z nekaj koščki kruha in nekaj ribami ter celo obudil v življenje mrliča, ki je ležal v grobu že štiri dni – so za sodobne ljudi težko sprejemljive. Toda prav nobenega razloga ni, da bi trdili, da je Jezus iz Nazareta zgolj oseba iz verske legende. “Seveda, lahko rečete, hodil naj bi bil po vodi, tega pa nihče ne zmore, potemtakem ga sploh ni bilo.

A to je nekaj drugega,” je Crossan dejal po telefonu. “Dejstvo je, da je storil to in ono v Galileji in to in ono v Jeruzalemu in da so ga usmrtili – vse to se po mojem popolnoma prilega v zgodovinski okvir.” Strokovnjaki, ki preučujejo Jezusa, se delijo na dva nasprotna, jasno ločena tabora: tiste, ki verjamejo, da je pravi Jezus Jezus iz evangelijev, ki je delal čudeže, in tisti, ki menijo, da je pravi Jezus – mož, ki je navdihnil legendo – skrit pod površjem evangelijev in se je treba dokopati do njega z zgodovinskimi raziskavami in literarnimi analizami. Oba tabora imata arheologijo za zaveznico, to pa je botrovalo nekaj žolčnim razpravam in nenavadnim zavezništvom.

Po Jezusovih sledeh Indonezijska kristjanka se po krstu dviga iz vode reke Jordan, odeta v haljo, na kateri je upodobljen Jezus pri istem obredu v prav tej reki pred 2000 leti. Vera, ki se je porodila kot verovanje majhne judovske ločine, je zdaj največja in najbolj raznolika veroizpoved na svetu z več kot dvema milijardama vernikov.

Kdorkoli že je bil ali je Jezus Kristus – bog, človek ali največja literarna potegavščina v zgodovini – ob mojem postanku v Betlehemu, starodavnem mestu, ki po izročilu velja za njegov rojstni kraj, so sodobni učenci s svojo pestrostjo in predanostjo sestavljali pravo povorko različnosti. Avtobusi s turisti, ki prečkajo nadzorno točko na poti iz Jeruzalema na Zahodni breg, pripeljejo romarje zares z vseh vetrov. Na Trgu jasli sem dohitela skupino nigerijskih romarjev in jim sledila skozi nizek vhod v baziliko jezusovega rojstva. Visoki prehodi v cerkvi so bili zastrti s ponjavami in zagrajeni z gradbenimi odri.

Skupina konservatorjev je marljivo odstranjevala več stoletij stare saje sveč s pozlačenih mozaikov z 12. stoletja. Pazljivo smo obkrožili del tal, ki so jih izrezali, da je vidna najstarejša osnova cerkve iz 30. let 4. stoletja, ki so jo postavili na ukaz cesarja Konstantina, prvega rimskega cesarja krščanske vere. Še ene stopnice so nas povedle navzdol, v votlino, osvetljeno s svetilkami, k vdolbinici v zidu, obdani z marmorjem. Tu srebrna zvezda označuje natančen kraj, kjer naj bi se bil po izročilu rodil Jezus.

Romarji so se spustili na kolena in poljubljali zvezdo ter pritiskali dlani ob hladni, gladki marmor. Cerkveni uradnik jih je priganjal, naj pohitijo in še drugim omogočijo, da se dotaknejo svete skale – in, po verovanju, božjega deteta. Bazilika Jezusovega rojstva je najstarejša krščanska erkev, ki jo še vedno vsak dan uporabljajo za obrede, vsi strokovnjaki ne verjamejo, da se je Jezus zares odil v Betlehemu. Njegovo rojstvo omenjata samo dva od štirih evangelistov in njuna opisa sta različna: Luka opisuje tipične jasli in pastirje; Matej modrece, oboj otrok in beg v Egipt. Nekateri domnevajo, da sta pisca teh dveh evangelijev postavila Jezusovo rojstvo v Betlehem, da bi galilejskega kmeta povezala z mestom v Judeji, kjer naj bi se po prerokbi iz Stare zaveze rodil Mesija.

Po Jezusovih sledeh Verniki v jeruzalemski baziliki Božjega groba so zbrani okrog obnovljene edikule, kapelice, ki po krščanskem izročilu stoji na grobu Jezusa Kristusa. Leta 2016 je bila v središču pozornosti svetovne javnosti, ko so restavratorji razgalili antične ostanke groba za njenimi okrašenimi zidovi.

Arheologija glede tega bolj ali manj molči. Navsezadnje, kakšne pa sploh so možnosti, da bi izkopali kakršenkoli dokaz o kratkem postanku kmečkega para pred dva tisoč leti? Pri izkopavanju v sami baziliki Jezusovega rojstva in okrog nje še niso naleteli na najdbe iz Kristusovega časa, niti na znamenja, da bi bil to za prvotne kristjane sveti kraj. Prvi jasni dokaz o čaščenju je iz 3. stoletja, ko je teolog Origen Aleksandrijski obiskal Palestino in zapisal: “V Betlehemu razkazujejo jamo, v kateri se je rodil (Jezus).” Na začetku 4. stoletja je cesar Konstantin poslal v Sveto deželo cesarsko delegacijo, da bi poiskala mesta, povezana s Kristusovim življenjem, in jih posvetila s postavitvijo cerkev in kapel. Ko so ti odposlanci našli kraj, za katerega so verjeli, da je votlina Jezusovega rojstva, so tam postavili lepo cerkev, predhodnico današnje bazilike.

Številni znanstveniki, s katerimi sem govorila, so nevtralni glede vprašanja o kraju Kristusovega rojstva, stvarni dokazi so vse preveč nedorečeni, da bi jih sploh lahko presojali. Zanje velja stari rek, ki sem se ga naučila pri predmetu uvod v arheologijo – “To, da ni dokazov o nečem, še ni dokaz, da tistega ni bilo.” Sled resničnega jezusa se torej v Betlehemu izgubi, zato pa je toliko razločnejša 105 kilometrov severneje, v Galileji, gričevnati pokrajini na severu Izraela. Jezus je odraščal v Nazaretu, poljedelski vasici na jugu Galileje. Strokovnjaki, ki ga dojemajo v strogo človeških okvirih – kot verskega reformatorja ali družbenega revolucionarja ali apokaliptičnega preroka ali celo kot judovskega džihadista – raziskujejo politične, gospodarske in družbene tokove v Galileji v 1. stoletju, da bi odkrili sile, ki so pripomogle k vzponu tega moža in uresničitvi njegovega poslanstva.

Daleč najmočnejša sila tedanjega časa, ki je določala življenje v Galileji, je bil rimski imperij, Palestino si je podjarmil približno 60 let pred Jezusovim rojstvom. Vladavina Rima je bolj ali manj vse Jude tlačila z železno pestjo in številni strokovnjaki menijo, da so družbeni nemiri pripravili prizorišče za nastop judovskega agitatorja, ki je prigrmel na oder in šibal bogate in vplivne ter blagoslavljal siromake in tiste z obrobja družbe.

Več si preberite v decembrski številki revije National Geographic Slovenija.

VIDEO:




Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.